Islandija je dežela gejzirjev, slapov, mogočnih ledenikov, polja lave, lagune z ledenimi gorami. Tam je moč videti kite, pufine, se kopati v termalnih izvirih in na lastne oči spoznati poštenost domačinov.
Islandija je otoška država v severnem Atlantiku, med Grenlandijo in Veliko Britanijo. Severozahodno se razprostirajo Ferski otoki. Najenostavneje in tudi dokaj ugodno je v državo priti z letalom, po njej pa najbolj priporočljivo potovati z avtomobilom. Le tako se lahko ob vsaki zanimivosti ustavite, kolikor sami želite. Dostop do otoške države pa je možen tudi z trajektom, a zna biti plovba naporna. Ob tem lahko rečemo le, da vsaka čast neustrašnim pomorščakom, ki so pred več kot stoletjem z vikinškimi ladjami pripluli na ta oddaljen otok. Ladijske povezave z Evropo so še danes precej slabe, saj trajekt vozi na relaciji danskega pristanišča le enkrat tedensko. Vožnja po razburkanem morju pa traja kar tri dni. Se pa na Islandiji ustavljajo tudi križarke z precej zasoljenimi cenami.
Led in ogenj
Islandija leži na Srednjeatlantskem hrbtu, njen nastanek pa je posledica razmikanja Severnoameriške in Evrazijske plošče ter s tem širjenja Atlantskega oceana. Ker je lega te otoške države precej visoko, so tam nastali mnogi ledeniki, pod njimi in na splošno pod celotno državo pa podlaga še vedno ni stabilna. Zato se tam pogosto pojavlja tudi nasprotje, torej ogenj. Preko otoka poteka niz razpok, ob katerih so številni lavni tokovi in ognjeniški stožci. Zemlja je ponekod tako vroča, da domačini v njej še danes pečejo kruh. Poleg tega pa toploto notranjosti sebi v prid uporabljajo na več načinov, celotna država se ogreva od te toplote, urejena imajo mnoga termalna kopališča in pa seveda je ta naravna zanimivost vključena tudi v turizem. Po drugi strani pa imajo na svojem ozemlju pet ledenikov, kateri skupaj pokrivajo več kot 11 odstotkov površja. Največji med njimi se imenuje Vatnajökull in zavzema večjo površino, kot vsi ostali ledeniki v celotni Evropi. Niso pa pri tem samo pozitivne točke, saj je bilo od naselitve pa do danes na Islandiji znanih kar okoli 150 vulkanskih izbruhov. Posledično vsemu temu je povsem razumljivo, da se je Islandije prijelo ime »otok ledu in ognja«.
Od puščave do slapov
Zelo raznolika dežela ima na svojem ozemlju poleg ledenikov in ognjenikov tudi veliko slapov, puščavo, zanimivo obalo in še mnogo neokrnjene narave. Mnogi slapovi so enostavno dostopni za turiste in zato še toliko bolj oblegani. Na voljo jih je dejansko ogromno, a med njimi najbolj obiskani so seveda tisti, ki so tudi najbolj promovirani, Gulfoss, Dettifoss, Selfoss in še mnogi. Nasprotje temu pa je puščava, katera sicer ne izgleda kot tista tipična s sipinami, gre pa vseeno za droben pesek, le da je ravna in na videz neskončna ter seveda zaradi lave temnejša. Mnogi ugasneli ognjeniki so za seboj pustili razne formacije v naravi, katere danes prav tako privabljajo obiskovalce iz vseh koncev sveta. Med vsemi zanimivostmi pa je v prvi vrsti najbolj poznana beseda za vse Geysir. To pomeni, da je v zemlji luknja, iz katere v določenih časovnih presledkih bruhne vroča voda. Nekako najbolj znana atrakcija Islandije.
Poštenost
Takšno poštenost pri ljudeh je možno videti le redko kje. Islandci so znani po tem, da gojijo v rastlinjakih, katere ogrevajo z termalno energijo razne zelenjavnice. Prodajajo pa še na bolj enostaven način. Pred svojo vrtnarijo postavijo leseno utico, kjer samo postavijo različno zelenjavo, poleg pa škatljico za denar . In tako ostali nato kupujejo zelenjavo. To je del njihove navade in domačini se tega vsi držijo in so drug do drugega izredno pošteni. So pa sicer velike razlike med življenjem v poletnih in zimskih mesecih. V slednjih je veliko depresije pa tudi alkohola, za kar vzrok je pozimi večji del dneva tema, mraz, sneg. Zato je želja mnogih, da se iz otoka celo odselijo.
Domačini so do sebe in svoje dežele sicer zelo strogi, spoštujejo naravo, še bolj pa svoje konje, islandske ponije. Ko konj enkrat zapusti deželo, se vanjo nazaj ne sme vrniti, saj se bojijo vseh možnih bolezni. Z konji izvajajo mnoge tekme, a svojih najboljših konj nikoli ne peljejo na tekme v ostale države. Ponosni pa niso le na svoje konje, temveč tudi svojo zgodovino, katero so gradili vikingi in še danes se domačini radi pohvalijo z razstavljenimi vikinškimi ladjami ter muzeji na prostem z tradicionalnimi hiškami iz travne ruše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar