New Mexico - DEŽELA NA VIDEZ NESKONČNO DOLGIH CEST

NEW MEXICO – dežela na videz neskončno dolgih cest, redkih, a zelo posebnih znamenitosti ter daleč od masovnega turizma

Nova Mehika je dežela na jugozahodu Združenih držav Amerike, v katero se le redki podajo namensko, večina le potuje skozenj ali pa na ozemlje te dežele ne stopi nikoli. Glede na to, da domačini sami pravijo, da je to turistično zelo slabo razvita država, je morda za nekatere ravno zaradi tega še toliko bolj zanimiva. In ravno to je bil tudi razlog, da sva se z babico podali na potovanje po tej deželi. Sicer za večino nenavadna kombinacija dveh popotnic, vendar že do dobra usklajeni in izkušeni sva obdelali še eno za naju zanimivo in neznano deželo.

NAJPREJ ŠPANSKO, NATO ŠELE ANGLEŠKO

Čudežna dežela v ameriškem jugozahodu je bila včasih španska kolonija, kasneje mehiška kolonija vse do mehiško – ameriške vojne. Za tem so jo prevzeli Američani, kot velja še danes. Od zvezdnih držav ZDA ima New Mexico takoj za Aljasko največje število staroselskih ljudstev. Plemena v državi sestavljajo predvsem ljudstva imenovana Navajo in Pueblo. Še danes je znanih precej indijanskih skupnosti. Domačini v večini še danes govorijo dva jezika, špansko in angleško. Presenetljivo je, da vsaj na jugu z obiskovalci pogosto najprej spregovorijo špansko, nato šele angleško. Ni pa samo jezik tisti, kateri je ostal posledica njihove zgodovine. Imajo tudi edinstveno kulturo, katera očitno izstopa od drugih držav, to so mnoge indijanske skupnosti. Žal pa skoraj ni moč opaziti kakršnekoli predstavitve indijanske kulture v turistične namene. Morda je ravno slaba turistična razvitost razlog za to, čeprav bi si popotniki vseeno zelo želeli videti del njihove kulture.

Ob iskanju indijanske kulture v turistične namene sem pogosto spregovorila nekaj besed z domačini. Žal domačini, tudi tisti že na videz poznanimi, da so potomci raznih plemen oz še danes spadajo v kakšno indijansko skupnost, že imajo tipično ameriško življenje. Prav ti so nam na videz najbolj poznani iz indijanskih filmov, saj imajo svojevrstne poteze obraza ter temnejšo polt. Sodobni način življenja je preplavil tudi še današnje živeče indijanske skupnosti. Tipičnega načina življenja, kot so ga imeli včasih, ni več. Precej nenavadno je videti toliko domačinov z prekomerno telesno težo, pa četudi naj bi na jugu ZDA bili ljudje v primerjavi s severnejšimi še med vidkejšimi.

SANTA FE

Glavno mesto naj bi bilo ena izmed glavnih atrakcij Nove Mehike, saj je zaradi svojega izgleda tudi pod Unescovo zaščito. Celotno mesto je tako rekoč skoraj enako, saj so si vse stavbe med seboj izjemno podobne. Zgrajene so namreč iz rdečkastega peščenjaka, poleg tega pa so še vse podobnih oblik. Stavbe imajo zaoblene oblike, ni moč videti ostrih koničastih robov sten. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1607 in ima za seboj pestro zgodovino. Že v času španske kolonije je veljalo za glavno mesto. Danes mesto pridobiva na kulturni ravni, saj je zaradi obiska raznih umetnikov pridobilo sloves kulturno znanega mesta. Za Ameriko pa ima mesto tudi svoj velik pomen, saj velja za eno najstarejših Ameriških mest. V zadnjih letih je tudi velik del priseljevanja in ravno to je razlog za povišanje cen nepremičnin ter davkov. Pojavljajo se vedno večje razlike med revnimi in bogatimi, kar je možno videti že ob samem turističnem obisku mesta.

NA VIDEZ NESKONČNO DOLGE CESTE

Težko se je navaditi vsakodnevnih nekaj ur vožnje po na videz neskončno dolgih cestah. Ker država ne ponuja veliko zanimivosti, se je do tistih nekaj redkih potrebno običajno kar dolgo voziti. Nič nenavadnega ni bilo 5 ali več ur vožnje na dan. Pokrajina se zelo počasi spreminja, tako je možno nekaj dni gledati bolj kot ne enako ravnino z morda daleč odmaknjenimi hribi in ceste, katere so kar tako dolge, da oko ne seže tako daleč, da bi zaznalo konec ceste. Ves čas se sprašuješ, le kdaj bo končno kakšen ovinek, ko pa se ta le prikaže, sledi vprašanje, zakaj le je, saj pravzaprav sploh ni potreben. Sicer pa je promet zelo redek, tu in tam se pojavi kakšna skupina motoristov, kateri še lovijo delčke znane ceste Route 66, kakšen domačin z za Ameriko običajnim velikim terencem in še najbolj presenetijo kdaj tudi popotniki na kolesih. Ob pogledu na njih in na videz neskončni ravni cesti pomislim na to, da morajo imeti zares jekleno voljo, da se podajo na takšno pot.

NENAVADNA PUŠČAVA

Le kdo bi si lahko predstavljal snežno belo puščavo? Nekako največja atraktivnost v Novi Mehiki je bela puščava. Področje sipin izgleda dejansko enako kot večini znane puščave, le da so te snežno bele barve. Bela puščava se nahaja na višini kar nekaj čez 1100m in zajema površino čez 400 kvadratnih kilometrov. Nastanek bele puščave je povezan z okoli 100 miljoni let nazaj, ko je bilo na tem področju še morje.

Američani pravijo, da ga ni čez kamot, zato se je tam možno skoraj v vsak nacionalni park zapeljati z avtomobilom. Če ste še tako med bolj lenimi, je v večini primerov možno tudi fotografiranje iz avtomobila. Tako je seveda možno tudi z avtomobilom v belo puščavo. V skoraj osrčje turističnega dela puščave je urejena cesta, seveda tudi ta bela, tako da ji je ob močnem soncu kar težko slediti. Kjerkoli se lahko vmes ustavi in si igleduje nenavadne peščene sipine. Prav posebne so ob sončnem zahodu, ko dobijo rahlo rožnato barvo, vendar je le to precej težko ujeti na fotografijo. Med samimi sipinami rastejo tu in tam običajne puščavske rastline, še bolj posebne pa so nekatere redke vrste živali. Ker je pesek dejansko snežne beli, so se tudi nekatere živali prilagodile nanj in med njimi izstopa beli kuščar.

Da pa si obiskovalci popestrijo ogled sipin, si nekateri prinesejeso s seboj kar snežne bobe in se spuščajo po strminah sipin.

Posebno sipin poleg barve je tudi ta, da na nek način potujejo. Z pomočjo vetra se počasi premikajo. Ko s pomočjo vetra nastane nova sipina, se ta pod svojo lastno težo poruši in tako se počasi celotni del sipin pomika naprej.

O sipinah pa obstaja tudi legenda, katera pravi, da je v boju na sipinah umrl indijanec plemena Apachi, kateri naj bi bil pokopan pod njimi.

PRI HRANI PREVLADUJE ČILI

New Mexico ima obsežno kulinarično kulturo z veliko različnimi regionalnimi jedi. Imajo pa tri glavne sestavine, to so koruza, fižol in v prvi vrsti čili, kateri le redko manjka. Hrana je zelo podobna tipični mehiški hrani, saj pogosto pripravljajo tudi razne tortilje iz koruznega testa. Ko tortilje napolnijo, jih imenujejo tacos ali pa quesadillas in pravijo, da jih pripravljajo na več kot sto načinov. Seveda pa se tudi tam pozna velik vpliv preostale Amerike in brez hitre hrane pač ne gre. Raznorazne restavracije, katere pripravljajo še tako nezdravo in mastno hrano so v zadnjem času zdaleč najbolj popularne. Ponudba pa je zelo pestra tudi pri azijski kuhinji, tako da žal ne prevladuje več samo njihova tradicionalna kulinarika, saj v to preveč posega preostali svet. Povsem po naključju ali pa z nekaj sreče pa se da v kakšni odmaknjeni prodajalni najti še en del tradicionalne kulinarike, katera izvira predvsem iz sosednje Mehike. To so črvi. Ne da so črvi samo v tequili, ampak se jih da kupiti tudi posušene, kot čips z raznimi dodatnimi okusi. Seveda med njimi najbolj popularni črvi z dodatkom čilija.

NASVETI ZA POTOVANJE

Kljub temu, da je dežela na nek način odrezana od preostale Amerike, predvsem zato, ker je turistično nepoznana, razen seveda delčka znane Route 66, ki poteka preko nje, je potovanje z najetim avtomobilom zelo enostavno. Ceste so odlično urejene, označene pa so dobro predvsem glavne, za ostale to bolj težko trdim. Ima pa država izredno dobro pokritost z gps-om, tako da z njegovo pomočjo pa se prav vsaka cesta in zanimivost tudi najde. New Mexico nima svojega turističnega vodnika, tako da je v tem primeru potrebno posegati po ostalih, kjer je med drugim vključen tudi opis ter napotki te države. Ker je turizem še precej daleč zadaj v primerjavi z njenimi sosedami, je priporočljivo že prej vsaj okvirno vedeti, kaj si ogledati. Tam prosto raziskovanje ne pride toliko v poštev, saj je država daleč naokoli dejansko enaka, vmes ni ničesar, razen neskončnih ravnin, nekaj malega zelenja, tu in tam kakšna manjša rdeča skala in seveda po vrh vsega tudi nekaj strupenih kač. Kar se tiče prenočišč in hrane, tudi to ni problem, saj so moteli v prav vsakem mestu, hrana pa je na voljo tako rekoč povsod v bližini glavnih cest in krajev.  

Nova Mehika, na nek način prav posebna država, kjer zares ni možno videti masovnega turizma, po drugi strani pa najverjetneje za mnoge dolgočasna, saj cestam ni in ni konca, pokrajina pa se tudi izjemno počasi spreminja. Vsekakor pa ima svoj čar in tistih nekaj zanimivosti, ki jih imajo, so vredne nekaj urnih voženj po »neskončnih« cestah in tudi te imajo na konc koncev svoj čar.

Idaho - KROMPIRJEVA DEŽELA

IDAHO – krompirjeva država

Država Idaho je dežela od Ameriških Indijancev, rudarjev, lovcev na krzno,  drvarjev, kmetov, krompirja…

Potovanje po Idaho in sicer njenem severnem delu je potekalo precej nenavadno, saj sta z menoj bili na potovanju dve povsem nenavadni popotnici, 81 letna in 78 letna babica. Odlično usklajene popotnice smo med potovanje po Združenih državah Amerike prepotovale tudi čudovito državo. Od lepe narave, gora, jezer, rek, prijaznih ljudi do izredno urejenih cest, kmetijstva in še mnogo nam je država razkrila mnogo svojih čarov. Dnevi polni presenečenj in natrpani z ogledi, prenočišča v tipičnih ameriških motelih pa so nam predstavljali le kratek oddih za naslednji dan.

IDAHO ZAJEMA DEL ZNANEGA GOROVJA

Država leži na zahodni strani znanega gorovja Rocky Mountains. Na tem področju je znano tudi izredno veliko število jezer in zimzelenih gozdov. Ker smo vse velike ljubiteljice narave in predvsem hribovitih predelov, smo v tem predelu videle veliko zanimivosti za oglede. Kot je za Združene države Amerike značilno, imajo lepo urejene, široke in pregledne ceste speljane do vseh večjih atrakcij. Znano je tudi, da Američani pravijo, »da ga ni čez kamot« in se do mnogih atrakcij pripeljejo z avtomobilom. To je bilo zelo všeč tudi babicama, kateri sta s svojimi leti že tako izredno pogumni, da se sploh podata na takšno pot, kaj šele da bi še hodili po tamkajšnjih gorah. Neokrnjena narava Idaha in dostopnost je bila kot nalašč za nas. Mnoga jezera, katera krasijo to za mnoge dokaj nepoznano državo so izredno priljubljene letoviške točke tudi za domačini. Mnogi imajo tam svoje počitniške domove, kamor se odpravljajo ob svojih prostih dnevih. Večina teh pa ima v lasti tudi razne čolne, za katere imajo še posebej dobro poskrbljeno. V lukah, kamor jih parkirajo, imajo prav za vsak čoln urejeno kot nekakšno garažo na vodi. Torej streha, pod katero privežejo čoln. Tudi tisti, ki imajo svoje čoln pred hiško ob jezeru imajo urejeno zanj strehico. Popotniki, kateri pa se tukaj ustavljajo samo za kratek čas, pa mnogi potujejo na tipičen ameriški način. Razkošnost je strast mnogih Američanov, zato najamejo avtodome kar v velikosti avtobusa, poleg pa še osebni avtomobil, katerega priključijo za avtodom in ga vlečejo s seboj. Tako imajo s seboj stanovanje in osebno vozilo.

VEČ KOT SAMO GOROVJE IN JEZERA

Država za obiskovalce nudi še mnogo več kot samo neokrnjeno naravo v gorovjih, jezerih. Na jugozahodnem delu se razprostira puščava z visokimi sipinami, na južnem delu si lahko obiskovalci ogledajo lunine kraterje, kjer se ameriški astronavti urijo za hojo po luni.  Seveda pa so za obiskovalce oblikovali turistično ponudbo tudi tako, da si lahko izmed mnogih aktivnosti v naravi vsak najde kaj zase in to prav v vsakem letnem času. Pozimi so atraktivna smučarska središča, katerih je kar 16, v vseh letnih časih so na voljo označene poti za nordijsko hojo, za katere je znano, da naj bi jih bilo preko 300 kilometrov. Izredno priljubljena aktivnost je tudi vožnja z motornimi sanmi, za katere pa imajo urejenih kar preko 1100 kilometrov poti. Da pa narava ne bi preveč skusila negativnega vpliva turizma, so zavarovali mnoga področja v naravne rezervate, kjer seveda veljajo stroga pravila v prid naravi. Na svoj račun pa tam pridejo tudi ljubitelji ribolova in lovstva, za katere imajo prav tako mnoge ponudbe. In pa tudi tisti, ki živali radi samo opazujejo, bodo te lahko videli v nekaj desetih naravnih parkih.

KROMPIRJEVA DRŽAVA

Zanimiv podatek je, da mnogi Idaho imenujejo tudi »Krompirjeva država«. V nasprotju vsem zgoraj navedenim atrakcijam ima država tudi veliko kmetijskih površin in od vseh pridelkov največ pridelajo ravno krompirja. Rodovitna tla velikega predela države domačini izkoriščajo za kmetijske površine. Od že prej omenjenega krompirja do mnogih preostalih poljščin in tudi veliko živinoreje, predvsem govedoreje. Po drugi strani pa ima država še druga imena oz v drugih jezikih. Najbolj znano ime je iz indijanskega jezika, kar v prevodu pomeni »Sonce prihaja izza gora«. Na njenem ozemlju so nekoč, kot lahko danes vidimo v vestern filmih, tam živeli Indijanci in kavboji. Žal tistega nam znanega življenja iz filmov ni več, so pa za njimi ostali mnogi spomini. Za obiskovalce najbolj vpadljivi so kraji s starimi lesenimi hišami, kjer so nekoč živeli domačini, ki so se preživljali z rudarstvom, gozdarstvom, lovom na krzna itd.  Ko stopiš v  takšen kraj, za trenutek dobiš občutek, kot da si se vrnil v preteklost. Idaho ima nekaj dobro ohranjenih starih krajev, kateri so za vsakogar vredni obiska.

Za mnoge precej nepoznana Ameriška država je vsekakor izredno zanimiva za potovanje. Res je, da tam ni masovnega turizma, svetovno znanih atrakcij, je pa mnogo več za tiste, ki bežijo proč od tega, kamor želi večina. Torej, narava in spomin na preteklost, ko so na tem področju še jezdili Indijanci in kavboji.

WASHINGTON

WASHINGTON

Država poimenovana po prvem predsedniku Združenih držav Amerike, Georgu Washington je vredna obiska, četudi je med popotniki pogosto spregledana.

Povsem nenačrtovano smo pristale na potovanju po državi Washington dve babici in jaz. Z mojo babico imava za seboj že mnogo potovanj. Fantova babica vedno z velikim zadovoljstvom gleda fotografije iz potovanj, na kar pa se je iz šale kar malce razjezila, da ima tega dovolj ter, da želi poleg. Sledilo je moje vprašanje, kam bi želela odpotovati. In dejala je, da v Kanado. Brez oklevanja in že smo kupile letalske karte ter se podale na pot. Po prepotovanih dveh teritorijih Kanade, nam je ostalo še nekaj časa in tako smo obiskale še Washington.

POTOVANJE Z AVTOMOBILOM

Da je najboljša opcija za potovanje z avtomobilom, je ponovno dokazalo tokratno potovanje. Avtomobil je možno najeti na različnih mestih, od letališča, centrov večjih mest itd. Cene pa so povsem normalne in v primerjavi z Evropskimi še bistveno nižje. Za najem večjega avtomobila ali terenskega vozila se za cca dva tedna odšteje okoli 500€. Sama pa največkrat naredim predhodno rezervacijo preko www.alamo.com. Tudi tokrat sem imela urejeno rezervacijo, a ko smo na letališču zagledale vse te ameriške avtomobile, smo se kmalu odločile, da najamemo večjega, boljšega, da bosta lahko babici le kar se da udobno potovali. Potovanje z avtomobilom zame vedno predstavlja svobodo, saj se lahko odpeljem, kamor želim, kadarkoli želim, v njem lahko za silo tudi prespim in se ustavim, kadarkoli in kjerkoli.

NA MEJNEM PREHODU MED KANADO IN ZDA

Največje presenečenje smo doživele ravno na meji med Kanado in ZDA, katero smo prečkale v poznem večeru. Seveda je zunaj bila že trda tema, ko smo se z avtomobilom pripeljale po dolgi, na videz neskončno ravni cesti do majhnega mejnega prehoda. Mejni prehod z leseno hišico je izgledal kot iz kakšnega ameriškega filma. Zunaj je pihljal hladen veter, v leseni hišici gorela slabotna lučka, nikjer ni bilo nikogar, na kar je po nekaj časa izstopil policist z čepico na glavi. Ko je zagledal nas tri ter po dokumentih takoj ugotovil, da smo tujke, nam je precej hladno dejal, da naj avtomobil parkiramo in pridemo v to majhno hišico. Nobena izmed nas ni vedela zakaj, a kar kmalu smo se znašle kot na nekakšnem zaslišanju. Sedele smo ena poleg druge na neudobnih lesenih stolih, nasproti nas pa policist, še vedno precej resen. Medtem, ko si je ogledoval naše dokumente ter nekaj preverjal na računalniku, smo mi radovedno opazovale leseno hišico od znotraj. Zelo preprosta, lesena, z nekaj nagačenimi divjimi živalmi je delovala prijetno. Po nekaj minutah brskanja po računalniku in naših potnih listih, je le spregovoril. Prvo vprašanje je bilo vezano na našo kombinacijo, saj mu ni bilo jasno, da potuje dekle z dvema babicama naokoli. Ko sem mu razložila našo povezano nikakor ni razumel, zakaj mojega fanta ni poleg. Četudi sem mu obrazložila, da je službeno zadržan, tega ni povsem razumel. Kot da bi nekako obupal nad nami, se je na koncu le nasmehnil ter nam zaželel lepo potovanje. Lepo potovanje se je začelo tudi z to enkratno izkušnjo že na mejnem prehodu. Podobno dogodivščino pa smo doživele ob povratku iz ZDA nazaj v Kanado, kjer je zaradi nas na mejnem prehodu nastal precejšen zastoj…

AMERIŠKI ZAHOD

Vedno sem si želela videti zahodni del Združenih držav Amerike, na kar so najverjetneje vplivali vestern filmi, katere sem oboževala že kot otrok. Ker država Washington leži na skrajnem zahodno severnem delu ZDA, sem jo vsekakor želela videti. Država se stika z Tihim oceanom, kjer je mnogo otokov. Na obali se nahaja tudi največje mesto Seattle ter glavno mesto Olympia. V tem predelu pa je tudi znan nacionalni park Olympic National Park (www.olympicnationalparks.com). Vse smo ljubiteljice neokrnjene narave, zato smo se iz Seattla podale južneje na ogled znanega parka. Ob velike pričakovanju pa nas je razočaralo slabo vreme, četudi je v poznem poletju le ta precej redek. Kljub slabemu vremenu smo se naužile neokrnjene narave ob sprehodu po gozdu polnem gromozanskih ceder. Za obiskovalce so lepo urejene sprehajalne poti po gozdu, kjer se da v spremstvu dežnika sprehajati tudi v deževnem vremenu. Naokoli pa je v lepem vremenu moč videti visoke hribe, katerih pa mi zaradi slabega vremena žal nismo videle. Sicer nekoliko razočarane nad slabim vremenom, smo nadaljevale svoje potovanje nazaj proti severu. Sicer pa so v državi še mnogi čudoviti parki, kateri so vredni ogleda, kot npr Mount Rainier National Park (www.visitrainier.com) pa tudi znani gorski cesti Mount Baker Highway ter North Cascades Scenic Highway.

Ob vsem tem seveda še vedno nisem spoznala tisti ameriški zahod, katerega sem želela. V vestern filmih so prikazane drugačne stavbe, pokrajina ter ljudje. Le to pa je možno videti na eni in edini točki v Washingtonu, katera je obdržala prvotno obliko. Gre za mesto Winthrop (www.winthropwashington.com), katero prikazuje spomin na zlato mrzlico ter kavboje.

BAVARSKO MESTO

Nihče pa najverjetneje ne bi pomislil, da lahko na drugi strani sveta najde »Bavarsko« mesto. Mesto Leavenworth (www.leavenworth.org) je urejeno prav v Bavarskem stilu, z jodlarskimi balkoni ter nageljni na njih. Le da namesto preste z belo klobaso dobite sladoled z okusom arašidovega masla.

BLIŠČ IN BEDA

Mnogi ob gledanju ameriških filmov pogosto vzdihnejo »ah, pač ti Američani«. Realnost pa ni ravno veliko drugačna od tega. To smo spoznale predvsem v svetovno znanem Seattlu (www.seattle.gov/visiting). Na eni strani blišč, dobri avtomobili, lepe in ogromne stolpnice, redke, a po zadnji modi urejene mladenke, po drugi strani pa skupina črncev na ulici, kateri te sumljivo opazujejo, v premnogih restavracijah z hitro prehrano prekomerno debeli ljudje, povsod pa se najde kakšnega brezdomca, kateri prosjači mimoidoče za pomoč. Da bi babici čim bolje spoznali tudi tisti del Amerike, za katerega pogosto slišita, sem njiju peljala v eno izmed tipičnih restavracij z hitro prehrano. Vsaka si je naročila svoj meni, a ko smo prejele vso to hrano, sem kar kmalu spoznala, da bi bila dva menija ali pa celo en dovolj za nas vse tri. Cena enega povprečnega menija znaša okoli 5 dolarjev in so v primerjavi z našimi cenami cenejši. Ob hrani sem radovedno opazovala domačine, kateri so uživali ob nezdravi mastni hrani in mnogi pojedli zares nenormalno velike količine. In ravno takšne vrste restavracij so kot nekakšno zbirališče tistih za nas poznanih Američanov z prekomerno telesno težo. Vse smo bile presenečene nad tem, saj smo bile mnenja, da so pogosto to le govorice, a dejansko gre za realnost. Ker nam je ostalo precej hrane, sem vse vzela s seboj ter jo dala prvemu brezdomcu na ulici. Le tega sem srečala že takoj ob izhodu iz restavracije. Nekako presenečen starec, kateri je prosjačil vse, ki so prihajali in odhajali v restavracijo, je z veseljem sprejel vso to količino hrane ter se prav prijazno zahvalil. Domačini v velikih mestih so mi dali občutek, kakor da živijo iz dneva v dan, ljudje brez nasmeha so hiteli po ulicah, kakor da se nečesa bojijo ter kot da ne zaupajo prav nikomer, ki jim pride nasproti. Ta moj občutek pa mi je prijazen domačin v motelu samo potrdil, saj nas je opozoril, da naj same ne hodimo zvečer po centru Seattla. Na to nas je opozoril še temnopolti pobiralec parkirnine v neposredni bližini strogega centra, kjer smo se nato le odločile, da večer raje preživimo v lokalu ob motelu in ne ob pohajanju po centru. Popolno nasprotje temu pa je podeželje Washingtona.

GLAVNA ATRAKCIJA SEATTLA

Še preden smo prispele v Seattle, smo se dogovorile, da si ga bomo ogledale tako iz zraka kot se tudi popeljale ter sprehodile med gromozanskimi stolpnicami. Vsakemu obiskovalcu tega veličastnega mesta priporočam, da si ga ogleda iz razglednega stolpa (www.spaceneedle.com), od koder se razprostira čudovit razgled na mesto ter okolico. Cena na osebo znaša 10 dolarjev. Mesto, polno ljudi iz vseh koncev sveta, gneče na osem pasovni avtocesti, ki pelje proti centru, vse to je za nas predstavljalo samo en dan ogleda ter želja čim prej zapustiti to gromozansko mesto. Ob vsem tem vrvežu smo si na hitro kupile še nekaj sadja za po poti na eni najslikovitejših tržnic zahodnega sveta, imenovano Pike Place Market (www.pikeplacemarket.org) ter se napotile nazaj na nam ljubše podeželje.

VELIČASTNI VULKANI

Le kdo bi pomislil, da je tam toliko vulkanov ter da ti močno prednjačijo v višini v primerjavi z vsem preostalim gorstvom. Med vulkani je še danes nekaj delujočih in sicer med njimi najnevarnejši Mt. Rainier, kateri se nahaja v nacionalnem parku Service (www.nps.gov). Zelo odmeven pa je tudi Mt. St. Helens, kateri je nazadnje izbruhnil leta 1980 in s tem povzročil veliko škodo. Še danes so ob cesti table, katere opozarjajo na takratno škodo ter opisujejo potek takratnega dne. Mistična pokrajina s strnjeno lavo in s svojo strahovito zgodbo privablja mnoge obiskovalce.

NESKONČNE RAVNINE

Obe babici ter tudi jaz smo odraščale na kmetijah. Zato smo še toliko bolj povezane z podeželjem. Kmetijske površine Washingtona se razprostirajo na velikem ravninskem predelu in so na videz skoraj neskončne. Dolge ravne ceste postajajo utrujajoče, saj je lahko tudi večurna vožnja zelo monotona. Ves čas na eno in drugo stran pogled sega v neskončno dolga polja, kjer je najpogosteje videti žita. Na teh neskončnih poljih so zelo redko razporejeni ranči z rdečimi lesenimi skednji. V rahel obup ob vožnji po na videz neskončno dolgih cestah pa nas so spremljale obcestne table z napisi, da je naslednja bencinska črpalka čez 300 milj. Potovanje med temi gromozanskimi polji ter redkimi kmetijami je prav tako posebno doživetje. Tamkajšnji ljudje so drugačni, kakor tisti, ki smo jih uspele spoznati v mestih. Večina izmed njih se ukvarja z kmetijstvom, delujejo sproščeni, veseli in dali so nam občutek, da radi spoznajo kakšne mimoidoče popotnike. Res pa je tudi, da smo mi bile zaradi nenavadne kombinacije še toliko bolj vpadljive za domačine in so nas zato še posebej radi sprejeli.

BOEING

Nedaleč od Seattla se nahaja ena izmed najbolj posebnih tovarn na svetu, katera je dostopna turistom in ob enem tudi ena največjih turističnih atrakcij države Washington. Gre namreč za tovarno letal Boeing (www.futureofflight.org), katere lastnik ima korenine celo v Sloveniji. Na mojo veliko željo videti, kako izdelujejo letala, z katerimi pogosto potujem, smo se podale v tovarno. Vsi ogledi seveda potekajo vodeno in cena na osebo znaša 20 dolarjev, celotna tura pa traja približno uro in pol. Stavba, v kateri izdelujejo letala velja za največjo na svetu (98,3 hektarje) in povprečno naj bi en zaposlen na dan naredil po tri kilometre z kolesom. Stavba je namreč tako velika, da se zaposleni vozijo s kolesi po njej. Svoje izdelke prodajajo v kar 150 držav sveta in prav od vsake države imajo vidno obešene zastave. Tako smo kar kmalu našle tudi Slovensko zastavo. Za oglede so omejitve samo za otroke, kateri morajo biti visoki vsaj 127 cm. Za začetek ogleda sta predstavljena dva kratka filma, nato pa se obiskovalce odpelje z avtobusom do hale, kjer se skupaj z vodnikom sprehodijo po tovarni. Ogled tovarne Boeing je zares posebno doživetje. Slabost je le ta, da tam ne sprejemajo kreditnih kartic.

DEŽELA HIPIJEV

Washington je dežela nasprotij, saj ima na svojem ozemlju od visokih gora, zavitega obalnega pasu z mnogimi otoki, pogosto prekritimi z pacifiškimi meglicami do mogočnega deževnega pragozdu v parku Olympic, neskončnih ravnin in velikih mest. A bolj kot vse to, je država med mnogimi poznana kot dežela hipijev, znanih serij in grundgea. Trenutno vsem najbolj poznana serija, ki izhaja iz Washingtona je »Romanca v Seattlu«. Sicer pa iz Washingtona izvira tudi znana skupina Nirvana, tukaj pa se je rodil tudi Jimmy Hendrix. Preostali del zgodovine te države mnogim ni poznan in prav tako niti ni turistično tako promoviran. Četudi je država Washington za mnoge turiste pogoste spregledana, razen seveda metropolitanskega mesta Seattle, gre za eno najlepših dežel v Združenih državah Amerike. Pokrajina je raznolika, od visokih gora, obale, velikih mest do neskončnih ravnin. Prav vsak obiskovalec lahko tukaj najde kaj zase.

Washington je država, v kateri lahko prav vsak najde kaj zase. Tako ljubitelji gora, narave, ravnin, kmetijstva, velikih mest do nacionalnih parkov, obale in še mnogo. Z obiskom te države povsem na zahodu ZDA boste lahko spoznali od življenja kavbojev do tipičnega sodobnega ameriškega življenja.