Montana - DEŽELA NESKONČNIH GORA

DEŽELA NESKONČNIH GORA

Montana, ena izmed mnogih držav v Združenih državah Amerike je raj za ljubitelje gora in neokrnjene narave.

Nepričakovano, brez predhodnega zanimanja za to državo, smo nekega poznega večera dve babici ter jaz prečkale mejo med Kanado ter Združenimi državami. Moja babica, fantova babica ter jaz smo po potovanju po Kanadi ugotovile, da imamo še dovolj časa za obisk kakšne izmed Združenih držav Amerike.  Kot ljubiteljice neokrnjene narave smo za začetek izbrale Montano.

Nenavadna kombinacija popotnic

Mnogi niso nikoli razumeli ter tudi ne bodo te nenavadne kombinacije nas treh popotnic. Moje babice so nekateri sicer že vajeni, saj skupaj potujeva že več kot petnajst let. Za fantovo babico pa je bilo to potovanje prvo in zato še toliko bolj posebno. Največje presenečenje smo doživele ravno na meji med Kanado in Montano, katero smo prečkale v poznem večeru. Seveda je zunaj bila že trda tema, ko smo se z avtomobilom pripeljale po dolgi, na videz neskončno ravni cesti do majhnega mejnega prehoda. Mejni prehod z leseno hišico je izgledal kot iz kakšnega ameriškega filma, ko je zunaj pihlja hladen veter, v leseni hišici gori slabotna lučka, nikjer nikogar, nakar po nekaj časa izstopi policist z čepico na glavi. Mirno je pristopil iz hišice. Ko je zagledal nas tri ter po dokumentih takoj ugotovil, da smo tujke, nam je precej hladno dejal, da naj avtomobil parkiramo in pridemo v to majhno hišico. Nobena izmed nas ni vedela zakaj, a kar kmalu smo se znašle kot na nekakšnem zaslišanju. Sedele smo ena poleg druge na neudobnih lesenih stolih, nasproti nas pa policist, še vedno precej resen. Medtem, ko si je ogledoval naše dokumente ter nekaj preverjal na računalniku, smo mi radovedno opazovale leseno hišico od znotraj. Zelo preprosta, lesena, z nekaj nagačenimi divjimi živalmi je delovala prijetno. Po nekaj minutah brskanja po računalniku in naših potnih listih, je le spregovoril. Prvo vprašanje je bilo vezano na našo kombinacijo, saj mu ni bilo jasno, da potuje mlado dekle z dvema babicama naokoli. Ko sem mu razložila našo povezano nikakor ni razumel, zakaj mojega fanta ni poleg. Četudi sem mu obrazložila, da je službeno zadržan, tega ni povsem razumel. Kot da bi nekako obupal nad nami, se je na koncu le nasmehnil ter nam zaželel lepo potovanje po Montani. Lepo potovanje se je začelo tudi z to enkratno izkušnjo že na mejnem prehodu.

Gore ne poznajo meja

Da gore ne poznajo meja, smo ugotovile že kar kmalu po prihodu v Montano. Že samo ime Montana izvira iz gorovja, ki se dviga na srednjem in vzhodnem delu države. Premnoge gore so bile včasih prekrite z ledeniki, katere je žgoča vročina skozi leta staljevala in danes tam obstaja le še nekaj ledenikov. Izredno gorata in z gozdom močno poraščena država je raj za ljubitelje neokrnjene narave. Na srečo se teh lepot narave zavedajo tudi vladni organi, kateri so zaščitili kar več kot 2 milijona hektarjev pokrajine. Danes gre tu za naravne parke, kamor ljudje lahko posegajo le po predpisih. Prepotovale smo veliki del goratega področja Montane in doživele veliko neokrnjene narave, katera je bila za nas tudi kljub dežju in sneženju čudovita. Premnoga jezera, gora, katerih se ne vidi konca, gorske ceste, reke, cedrin gozd so le delček izmed vseh lepot njihove narave.

Največji sovražnik neokrnjene narave

Le kdo bi pričakoval, da so tam največji sovražniki neokrnjene narave požari? Te zanetijo strele in pogori lahko tudi veliko hektarov gozda. Gozd se v višjih predelih izredno počasi obnavlja, saj so sezone vegetacije dokaj kratke in tudi po več kot tridesetih letih je velika škoda še vedno vidna. Za večje požare v bližini cest, do koder pride veliko turistov, postavijo spominske table. Na tabla je napis, kdaj je bil požar, za tablo pa se običajno razprostira pogled na upostošeno področje. Tako obiskovalcem pokažejo, kakšna naravna katastrofa se je zgodila in koliko časa gozd potrebuje, da se obnovi. Gozd je njihovo zelo veliko bogastvo. Večina hiš je lesenih, le ve centrih večjih mest je nekaj zidanih. V to neokrnjeno naravo se lesene hiše še posebej skladajo in so mnoge zaradi izredno lepega izgleda prava paša za oči.

Montana, dežela na severnem delu Združenih držav Amerika je v velikem delu prekrita z čudovito, pogosto celo neokrnjeno naravo. Lepot gora, jezer, rek ter tudi premnogih lesenih hišk se ne da opisati z besedo. Je dežela, katero je potrebno doživeti.

Arizona - DEŽELA, KJER ENOLIČNO NARAVO PRESEKAJO NENAVADNE RDEČE SKALE IN OGROMNI KAKTUSI

ARIZONA – dežela, kjer enolično naravo presekajo nenavadne rdeče skale in ogromni kaktusi

Deželo rdečih skal, puščav, neskončnih ravnin, klopotač sva z babico prepotovali v lastni organizaciji. Kot običajno, za potovanje ni bilo večjih planov, le najem avtomobila ter nekaj osnovnih informacij.

DEŽELA VROČIH POLETIJ IN MILE KLIME

Arizona je poznana po zelo vročih poletjih ter mili klimi pozimi, katera pa kljub temu ne izključuje snega. Severni del Arizone predstavlja nekaj hribov z gozdovi borov in jelk. Poznanih je celo nekaj smučišč. Še najbolj presenetljiv pa je v zimskih mesecih sneg v Grand Canyonu. Neskončne ravne ceste v toplejših mesecih kdaj tudi precej utrujajo, saj jim ni videti konca, izpostavljenost soncu pa lahko doseže tudi neznosne temperature. V deželi se nahaja več znanih nacionalnih parkov, zaradi katerih je turistično zelo razvita. Svoj čar pa dajejo tudi razna plemena, katerih življenje pa žal zdaleč ni več to, kar je bilo, saj tudi oni živijo sodobni način življenja. Tudi v turistične namene je kdaj z težavo najt kakšno indijansko predstavitev.

SREČANJE Z ENO NAJBOLJ NEVARNIH KAČ

Za večine poznane kače tega predela Amerike so vsekakor klopotače. O klopotačah se veliko govori in piše, z malo sreče pa se jih da tudi videti v naravi. Obstajajo predeli, kateri so še posebej poznani po večji populaciji teh strupenjač. V poletnih mesecih so turisti o večji možnosti za srečanje z klopotačami tudi obveščeni. Četudi sva Arizono obiskali v mesecu maju, so bile temperature za te strahtrepatoče kače že dovolj visoke. Klopotača ima izrazit dvig glave, kadar se počuti ogroženo, tako da jo je poleg ropotuljice na repu možno prepoznati tudi po tem. Tako sem jo po znanem zavitev dvigu glave ob počasni vožni z avtomobilom po enem izmed nacionalnih parkov kar kmalu zaznala. Kot ljubiteljica kač, seveda nisem mogla ostati v avtomobilu. Takoj sem ustavila, zagrabila fotoaparat ter se podala za njo. Verjetno bolj na mojo srečo se me je klopotača zelo ustrašila ter se naglo splazila po cesti navzdol. Hitro sem se podala za njo, ampak je žal nisem več ujela v objektiv. Šele kasneje pa sem razmišljala, da sem imela na konc koncev le srečo, da je zbežala, ker njen stup vsako leto ubije kar nekaj ljudi.

GRAND CANYON

Najbolj obiskan kanjon je vsekakor vreden vsakega obiska. Izgleda kot bi se združili vsi kanjoni in bi tako postal en sam veliki kanjon in s tem daje najveličastenjši pogled na svetu. Velikost kanjon ni možno ujeti v objektiv fotoaparata, saj obsega kar 29 kilometrov širine in 1,6 kilometra globoko sotesko. Skozenj teče znana reka Colorado, katera je nastajala kar 10 milijonov let. Kanjon ne prečka noben most, saj je najožji del kanjona še vedno širok 6,4 km. Na ogled kanjona se je možno pripeljati z avtom in se ustavljati na raznih razglednih točkah. Po želji pa se obiskovalci lahko spustijo tudi do reke Colorado, kjer se ozka pot vije po stenah kanjona. Tisti bolj leni se lahko do reke spustijo tudi z mulami. Spust v kanjon je predvsem zanimiv iz geološkega stališča, saj se da odlično videti vseh 12 slojev kamnin iz različnih obdobij. Tako se lahko vidi od apnenca, katerega je tam pustilo starodavno morje do rdečkastega peščenjaka, starejših magmatskih kamnin itd. Vsekakor pa spust ni tako nedolžen in je zaradi visokih temperatur v konjonu umrlo že kar nekaj ljudi. Tudi sami sva tokrat skusili tipični način življenja Američanov in sva se v kanjon podali kar z avtomobilom. Že ob vstopu v kanjon je potrebno plačati vstopnino, katera se plača na vozilo in ne število obiskovalcev. Ob tem pa se prejme tudi zemljevid, saj gre tukaj za izjemno veliko področje. Torej, tipičen način življenja Američanov pa predvsem zato, ker sva se z pomočjo zemljevida zapeljali do vsake razgledne točke. Na prvih nekaj sva še stopili iz avtomobila ter opazovali in fotografirali ta veličastni kanjon, na koncu pa kot bi storil tipični Američan, fotografirali kar iz avtomobila. Ta kanjon si vsekakor zasluži ime »veliki«.

ANTILOPE CANYON

Četudi je kanjon dolg le okoli 300 m je za mnoge največje čudo, pogosto celo pred Grand canyonom. V zgodovini je kanjon za Navajo indijance predstavljal zatočišče, danes pa velja za veliko turistično znamenitost. Z turističnimi ogledi opravlja pleme Navajo, kateri pa obiskovalce sprejmejo le po predhodni najavi. Do vhoda v sotesko se doživi tudi nekaj adrenalina, divja vožnja z terenskimi vozili najprej po urejeni cesti, kasneje po puščavski cesti. Vendar vse odtehta že prvi pogled na veličastno sotesko. Kar težko je dojeti, da je te nenavadne oblike skal nekoč izdolbla voda. Z malo domišljije lahko v teh nenavadnih oblikah opazite tudi kakšno posebno obliko, vendar na to običajno obvesti vodnik. Seveda pa brez vodnika v sotesko sploh ne morete. Rdeči peščenjak v kombinaciji z naravno svetlobo, ki prodira v sotesko daje prav posebne odtenke, kateri kanjonu dajejo še tako poseben čar. Presenetljivi pa so bili podatki našega vodnika plemena Navajo po soteski, kateri je povedal, da v primeru dežja trekingi odpadejo. Zaradi dežja, kateri kdaj tudi zalije sotesko, je tukaj umrlo že nekaj turistov. In ravno to je seveda razlog, da je ogled te enkratne naravne znamenitosti odvisen vremena in seveda tudi predhodne pravočasne najave.  

ZA MNOGE ENOLIČNA, A KLJUB TEMU RAZBURLJIVA ARIZONA

Ob nekaj urni vožnji po Arizoni po neskončno dolgih cestah, se narava skoraj da ni spremenila.  Ves čas pusta in revna pokrajina, tu in tam pa iz nje štrli kakšna rdeča skala. Potovanje od ene do druge znamenitosti je pogosto res enolično, vendar so vse te običajno naravne znamenitosti tako veličastne in zanimive, da se tudi to splača. Monotonost pa tu in tam presekajo tudi ogromni kaktusi. Dežela res nudi veliko naravnih znamenitosti, raznih parkov, celo krater meteorja in pa tudi nekaj posebnih mest. Seveda najbolj obiskano glavno mesto Phoenix, katero kljub svoji velikosti ni prenatrpano in presenetljivo ni niti veliko prometa. Sicer pa za mnoge najbolj zanimivo mestece Wickenburg, katero daje občutek, da ste se vrnili nekaj let nazaj ali pa ste v vestern filmu. Stare stavbe z znamenitimi nadstreški, stari bari, ogromni kaktusi, manjkajo le še kavboji na konjih. Za motoriste pa je to seveda dežela, katero bo najverjetneje prevozil vsak ljubitelj legendarne ceste ROUTE 66. Skozi Arizono namreč poteka del te znane ceste, vendar je prvotne ceste ohranjene le še delček.

Narava je v državi Arizona naredila zares pravo čudo sveta. V njej ter njenih dveh znanih sosedah Utahu in Kaliforniji so znani najlepši nacionalni parki sveta. Vsekakor je vredna obiska in prav vsak popotnik lahko najde kaj zase, seveda vse bolj v smislu naravnih znamenitosti.

NASVETI ZA POTOVANJE

Po Arizonskih cestah ne boste izgubljali živcev v prometu ali čakanju v dolgih kolonah, ker tega praktično ni. Tudi v glavnem mestu Phoenix tega ni bilo opaziti. Najboljši meseci za ogled parkov so od junija do septembra. Takrat je vreme lepo in stabilno, vendar precej vroče. Najlepše se deželo spozna z potovanjem v lastni organizaciji z najetim avtomobilom, motorjem ali v primeru, da imate dovolj časa kar z kolesom. Sicer pa je po načinu življenja tudi Arizona tipična Amerika, sploh kar se tiče udobnosti in prehrane. Pokritost z gps-om je odlična, sicer pa so tudi ceste izjemno lepo urejene in dobro označene. Prenočišč in raznih restavracij je dejansko ogromno, za povrh vsega pa je dežela še varna.

Utah - DEŽELA NENAVADNIH ZAKONOV

DEŽELA NENAVADNIH ZAKONOV

Utah je dežela nenavadnih zakonov, čudovite pokrajine in raznolikih nacionalnih parkov, na videz neskončno dolgih cest in znamenitega mesta Salt Lake City.

Utah je zvezdna država v ZDA, katera leži na zahodnem delu. Na jugu meji z Arizono, na vzhodu z Coloradom, z Wyomingom na severovzhodu, z Idahu na severu in Nevado na zahodu.  Država je predvsem poznana po svoji pokrajinski raznolikosti, med katerimi lahko izpostavimo izsušene puščave, rdeče skale najrazličnejših oblik, peščene sipine, na drugi strani pa celo borove gozdove, hribe ter jezera. Ker je v velikem delu država zaradi puste pokrajine precej neprijazna za življenje, živi skoraj 80% prebivalstva v predelu glavnega mesta Salt Lake City. Močno jo je zaznamovala vera, katera ima vpliv tudi na pogosto težko razumljive zakone. Za potovanje po državi je najbolje najet osebni avtomobil ali motor, le tako se da zelo enostavno potovati. Sicer je urejen tudi javni prevoz, vendar pri tem ni takšne svobode kot pri avtomobilu ali motorju. Cene letalskih kart v ZDA so zadnje čase precej nizke, ponudba prevoznikov do različnih lokacij pa je prav tako pestra.

NENAVADNI ZAKONI

Država Utah ima nekaj precej nenavadnih zakonov. Ker je večina prebivalstva pod močnim vplivom vere, se to pozna tudi pri določenih zakonih. Prištevajo se h Cerkvi Jezusa Kristusa in sicer natančneje mormonom. V ljudstvo je vidna močna vloga cerkve, predvsem pri restrikcijah alkohola in igralništva. Precej so bili omejeni mladi, kateri so si želeli zabave. Še ne dolgo nazaj so sprejeli zakon, da lahko polnoletne osebe alkoholne pijače naročajo kjerkoli, torej v barih, pubih, restavracijah itd. Vsem ostalim državam v ZDA je bilo to samoumevno, da si lahko kjerkoli, kdajkoli in kdorkoli izmed polnoletnih oseb naroči alkohol. Le v Utahu je bila zgodba drugačna. Pred tem zakonom so si lahko alkohol naročili samo tisti, ki so bili po Utaški mormonski ustavi člani tako imenovanega zasebnega kluba. Poleg tega nenavadnega zakona pa obstaja še kar nekaj drugih, ki so prav tako nenavadni ali celo nelogični. Vezano na alkohol obstaja še nekaj zakonov in sicer, da se alkohol med izrednimi razmerami ne sme prodajati, da posamezniki ne smejo imeti piva v embalažah večjih od dveh litrov, razen če gre za trgovca, da je nezakonito prodajati pijače z več kot 3,2 promila alkohola… Poleg zakonov vezanih na alkohol pa obstaja še nekaj toliko bolj nelogičnih in že celo malo smešnih zakonov. Neskladno z zakonom je loviti ribe s konja, nepitje mleka je prav tako nezakonito, dovoljeno je imeti jedrsko orožje, nezakonito pa ga je sprožiti, ptice imajo prednost, četudi gre za avtocesto, celo pod zločin prištevajo, če stopate po razpokah med tlakovci na robu avtoceste, prepovedano je spolno občevanje na zadnjih sedežih rešilca, če se ta odziva na nujni klic, mož je odgovoren za vsako kaznivo dejanje, ki ga je povzročila njegova žena, če je bil on poleg. Celo v trgovino ne smete vedno stopini brez vseh obveznosti. Zvečer morate ob vstopu v trgovino z živili imeti s seboj osebni dokument. Seveda pa lahko za nespoštovanje zakonov prejmete kazen. Tako tudi za metanje snežnih kep, za kar boste odšteli 50 dolarjev. Vse kazni pa niso samo denarne, ampak morda za mnoge še huje. Če vas zalotijo ob spolnem občevanju v rešilcu, kateri se odziva na nujni klic, bodo moškega izpustili, žensko pa kaznovali in njeno ime objavili v častniku. Nekateri izmed zakonov se uporabljajo samo lokalno, večina pa velja po vsej državi.

OZEMLJE, KJER SO VČASIH ŽIVELI INDIJANCI IN KAVBOJCI

Pred prihodom evropskih raziskovalcev, so na tem ozemlju živela plemena, katere smo poimenovali indijanci.  Večina teh plemen je živela v gorah, kjer so si izkopavali domove ali pa gradili slamante hiše. Najbolj znana indijanska skupnost se je imenovala Navajo, kateri so v regijo prišli okoli 18. stoletja. Pleme Navajo obstaja še danes, vendar njihovo življenje ni več takšno, kot nam je poznano iz indijanskih filmov. Živijo povsem sodobno življenje. Moja želja, kot verjetno tudi želja mnogih popotnikov je bila, da bi del njihovega nekdanjega življenja videla na lastne oči. Pa četudi bi to šlo čisto v turistične namene. Žal sem uspela videti le nekaj muzejev na prostem, kateri so bili bolj zgodovina povezana z kavbojci, vendar brez vključene kakršnekoli osebe, le nekaj predmetov iz tistih časov.

NARAVNE LEPOTE IN SLANO JEZERO KOT TIHI OCEAN

Lepota ne pozna meja, tako tudi ne lepote Utaških nacionalnih parkov. Med najbolj poznanimi nacionalnimi parki so Bryce Canyon National Park, Arches National Park in Zion National Park. Obisk parkov je možen čez vso leto, saj ima prav vsak letni čas svoj čar. Je pa obisk Ameriških nacionalnih parkov lahko bistveno bolj enostaven od naših. Tipično Ameriško življenje narekuje, da je vse poenostavljeno tako, da se ni potrebno preveč gibati. In to je vidno tudi pri obisku nacionalnih parkov, da se lahko prav v vsakega vsaj veči del pripelje z avtomobilom. Tisti ta bolj leni lahko fotografirajo in opazujejo lepote tudi kar iz avtomobila, še izstopiti jim ni potrebno. Lepo urejene poti in odstavne pasove imajo takorekoč v večini predelov, kjer je zanimivo za turiste, da se le ti ne rabijo kaj preveč pretegniti. Prav vsak izmed navedenih parkov je izjemno zanimiv za ogled, a na meni je največji vtis pustil sicer malo manj opevan Dead Horse park. Skozi omenjen park teče znana reka Colorado. Legenda pravi, da naj bi v tem predelu poginilo precej konjev in ravno po tem tudi ime parka. Pogled v sotesko, kjer se ostro vije velika reka je zares fascinanten. Človek bi kar stal in opazoval te puste, a po drugi strani izjemno zanimive skale in vijugasto reko. Danes Utah razpolaga z  43 parki, kar skupaj znaša kar 95.000 hektarov.

Naravne lepote pa so še toliko bolj zanimive, če se združijo še z kakšnimi doživetji. Ravno tam so se odvijale ene izmed najbolj opevanih olimpijskih iger. Leta 2002 je Salt Lake City gostil zimske olimpijske igre. To je tudi vzpodbudilo razvoj mesta, sploh pa je največ pridobil turizem. Tako danes Utahu pravijo tudi, da je dom svetovno znanih smučič, katera se nahajajo

v gorovju na severu države.

Eden precej nenavadnih nacionalnih parkov v primerjavi z večino ostalih pa je nastal na otoku na slanem jezeru. Ko so prišli raziskovalci na ozemlje Utaha in kasneje naleteli na slano jezero, je eden izmed vodij bil prepričan, da so prišli že do tihega oceana. A se je seveda motil. Naleteli so na veliko slano jezero, katerega ni moč videti konca. Poleg tega pa je presenetljiva tudi njegova slanost. Po odkritju jezera se je začelo priseljevanje v ta okoliš. Trgovci so se na poti iz vzhoda na zahod tukaj ustavljali in mnogi tudi ostali. Mormoni so tudi kmalu odkrili ta prostor sebi v prid, saj so menili, da je odmaknjen prostor primeren za razvijanje njihove vere brez motenj. Tako je ob jezeru nastalo mesto Salt Lake City.

Utah je dežela, za katero bi morda mnogi dejali, da je njena pokrajina preveč enolična. Res je, da se pokrajina zelo počasi spreminja, sloh če se potuje naokoli po deželi in se vozi po ravnih, na videz neskončno dolgih cestah. Včasih tudi več ur vožnje in še vedno so ob cesti rdeče skale raznih oblik, katere so morda za nekoga zares enolične. A vendarle malce potrpljenja, nekaj več prevoženih kilometrov in bo tudi tukaj vidna sprememba narave. Katerikoli letni čas je primeren za obisk Utaha, tako zima z nizkimi temperaturami kot poletje z včasih skoraj nevzdržno vročino. Nacionalne parke, kar je definitivno največja zanimivost je možno obiskati kadarkoli. Ne pa samo, da je Utah turistično vedno bolj močan, privlačen je tudi za življenje. Ameriške raziskave so pokazale, da je Utah najhitreje rastoča država v ZDA, kar je danes razlog za veliko priseljevanje v državo.

Tajska - DEŽELA NASMEHA

TAJSKA – dežela nasmeha

Popotnikom prijazna dežela z velikimi cesarskimi mesti, čudovitimi plažami, atraktivnimi plemeni, posebnimi gorami, trekingi po jungli je vsekakor razlog, da se tja podaja gmota turistov.

Prav poseben občutek je, ko stopite skozi steklena vrata modernega letališča v Bangkoku in že ste v mestnem vrvežu sredi za nas neobičajno soparnega podnebja. V trenutku vas obletavajo razni ponudniki, kateri vam želijo na vse načine ponuditi prevoz, prenočišče, hrano itd. Naval turistov v Azijo se je v zadnjih letih drastično povečal. Med vsemi Azijskimi državami pa prednjači prav Tajska, saj je to dežela, za katero bi mnogi rekli, da je tudi dežela za popotniške začetnike. Potovanje je zelo enostavno in tudi precej varno. Potovati z najetim avtomobilom sicer ni priporočljivo zaradi njihovega načina vožnje in neupoštevanja cestno prometnih predpisov. Je pa zato toliko bolj enostavno potovanje z njihovimi javnimi prevozi, saj je to ugodno in tudi varno. Trekingi so eden glavnih razlogov, kateri privabljajo turiste na različne lokacije. Kljub zelo razvitemu turizmu pa se še vedno da najti nedotaknjene samotne kraje, kateri so še samo dokaz, da je to zares dežela nasmeha.

SPLOŠNO O DEŽELI

Tajska je južnoazijska država, za nekatere poznana tudi po imenu Siam. Približno pol milijona kvadratnih kilometrov veliko državo naseljuje okoli 65 milijonov prebivalcev. Na severu in severozahodu meji na Burmo, na severovzhodu na Laos, na jugovzhodu na Kambodžo in na jugu na Malezijo. Tajska velja za eno bolj varnih južnoazijskih držav. Kot mnoge dežele, se tudi Tajska sooča z gospodarskimi težavami, a kljub temu ji je uspelo ostati na samem vrhu pri proizvodnji kavčuka, šesti v proizvodnji riža ter osmi v proizvodnji sladkorja.

Mnogi imajo prvi vtis o prestolnici Bangkok precej negativen, saj na ulicah pogosto zaudarja po najrazličnejši pečeni hrani in znoju. Revne ljudi je možno videti na vsakem koraku, njihove skromne barake, ženske, katere perejo perilo v umazani reki, da o potepuških pseh sploh ne govorimo. Ponudbe za popotnike pa kar letijo ena preko druge. Po drugi strani pa  to kaotično mesto, ko se vanj poglobiš postane prav prijetno. Domačini so zelo dobrosrčni, nasmejani in veseli vsakega obiskovalca.

SEVER – RAJ ZA TREKINGE IN SPOZNAVANJE PLEMEN

Severni del Tajske je precej gorat in na popotnike naredi vtis predvsem zaradi trekingov, ki se tukaj ponujajo ter zaradi živečih plemen. Dostop do plemen, med njimi najbolj znanih Karen, White Karen, Lisu, Lasu , Karenni itd. je možen prav vsakomur. Večina živečih plemen na tem področju se je preselila iz sosednjih držav. Posledica tega pa je zmanjšanje divjih živali, saj je včasih bil ta del poln opic, tigrov in drugih živali, katerih pa je danes bistveno manj.

Na tem predelu se nahaja kar nekaj izjemno lepih vasi, kjer domačini organizirajo razne ture, trekinge za popotnike. Popeljejo vas med kanjone, naravne vrelce, podzemne jame, slapove, neokrnjeno naravo, v vasice plemen, doživite lahko rafting, kanjoning, gorsko kolesarjenje, učenje tajske kulinarike, jezdenje slonov, sproščanje ob tajski masaži, dostopne pa so tudi droge. Žal pa se tudi sam izgled nekdaj neokrnjene dežele severa spreminja zaradi preobilice turistov, ki zahajajo v te predele.

Med že prej omenjenimi plemeni so najbolj poznani Karenni in sicer zaradi žensk z neobičajno dolgimi vratovi. Obroče iz brasa, katere nosijo okoli vratu jim začnejo natikati že, ko so stare 5 let. Naj pa bi predstavljali kot zaščito pred tigrovim ugrizom, medsebojnim prepoznavanju in tudi kot simbol lepote. Zadnji obroč dekleta dobijo pred poroko. Povprečna poročena ženska danes nosi nekje okoli 22 do 27 obročev, kateri tehtajo med 5 in 7 kg. Ženske v resnici nimajo daljših vratov, kot daje občutek njihov izgled, ampak se jim zaradi teže nivo ključnice pomakne navzdol. Poleg omenjene obstaja še nekaj zanimivosti lokalnih plemen, med katerimi so tudi verovanja.

JUG – RAJSKE PLAŽE IN OTOKI

Južni del Tajske je v primerjavi s severnim precej drugačen. Zaznamovan je s številnimi otočki, na katerih lahko prav tako doživite mnogo zanimivosti. Največjo razliko med severom in jugom pa boste zaznali v ceni, saj je jug zaradi še bolj razvitega turizma tudi bistveno dražji od severa. Najbolj obiskane turistične točke na jugu so definitivno Phuket, Pai, Phi Phi, Koh Samui itd. Med mnogimi otočki pa še vseeno obstaja kar nekaj tistih, kateri še niso turistično tako oblegani. Ta del Tajske je bil leta 2004 tudi najbolj prizadet s strani rušilnega vala – tsunamija, kateri je pod seboj pokopal kar cele vasice ter preplavil kar celotno ožino otoka Phi Phi. Do danes pa so uspeli na novo urediti večji del in skoraj ni opaziti, da je pred nekaj leti bila tam takšna katastrofa. Tudi južni del Tajske, kot večin ostalega ponuja za popotnike razne trekinge po junglah, rekah, potapljanje na koralnih grebenih, uživanje na rasjkih plažah itd. In seveda omembe vredna farma kač, kjer lahko pridete v bližnji stik z zelo nevarno kraljevo kobro. Z malo sreče pa se da kakšno videti tudi v naravi…

NASPROTJA

Na eni strani razvit sex turizem in nočno življenje, po drugi služenje budi in državi. Žal se je rajske dežele močno prijel tudi sex turizem, saj se mnogi tja podajajo ravno zaradi tega. Na ulicah ter v hotelih sem videla najverjetneje najbolj nenavadne kombinacije parov do sedaj. Za večino gledano precej črno, a za udeležene tega povsem nasprotno – zadovoljna oba, tako oseba, ki prodaja svoja telo, včasih celo samo za hrano ter obiskovalec, kateri je tako ali tako prišel tja samo z tem namenom. Najprej vas realen svet sex turizma pozdravi že v Bangkoku, center tega pa je v mestu Pattaya. V mestu se odvijajo takšni in drugačni zabavni spektakli, ponudba deklet, transvestitov ter tudi moških pa je zelo pestra. Pestra ponudba pa ni samo ob večerih in ponoči, ampak tudi zjutraj, ko se starejše gospe po ulicah za turisti derejo »Happy hour for you« in ponujajo mlada dekleta za precej nizke cene.

Nasprotje temu pa služenje budi in državi. Med mladimi fanti izžrebajo 1/4 tistih, kateri morajo na obvezno vojaško služenje. Pokličejo 100 vojaško obveznih fantov neke krajevne skupnosti, med katere nato razdelijo 100 žetonov, od tega 25 rdečih in 75 črnih. Rdeči žetoni predstavljajo glavni dobitek, torej nadaljnji dve leti, ko bodo služili vojski prejemajo mesečni dohodek v vrednosti okoli 100 €. Medtem, ko je učiteljska plača okoli 150€ in več.  Za ostale fante, kateri prejmejo črne žetone pa več sreče prihodnjič, kar pa dejansko pomeni nikoli. Da pa vojska ni obvezna za vse, ima pri tem največje zasluge njihova vera – budizem. V deželi je kar 80% budistov. Za budizem pravijo, da je kar način življenja. Menihi si prepoznavni že na daleč, saj imajo pobrite glave in obrvi, oblečeni pa so v oranžna oblačila iz treh kosov. Tisti, ki služi Budi se imenuje Monki. Vsak moški mora Budi služiti eno leto, če pa želi pa lahko tudi vedno. Fantje oz moški, ki služijo Budi za svoje početje niso plačani, ampak živijo od poklonjenega denarja in ostalih darov, celo s hrano. Ko prejme hrano v dar, zanjo najprej naredi kratek molitveni obred. Ljudje, ki darujejo hrano pa verujejo, da se jim bo ta hrana v naslednjem življenju povrnila.

  

Tajska je dežela, kamor lahko brez skrbi odpotujejo tisti, kateri zase mislijo, da so povsem brez popotniških izkušenj. Četudi ni zadostnega znanja tujih jezikov, se da v deželi odlično znajti. Je dežela, katera ima na eni strani mestni vrvež, prostitucijo, kaotična mesta polna prometa, po drugi strani pa pestro zgodovino in z njo povezanimi templji ter vero in seveda podeželje, rajske obale in še mnogo več.

Portugalska - ZASANJANA DEŽELA MELANHOLIČNE GLASBE

PORTUGALSKA

Portugalska je dežela mornarjev, zasanjana dežela melanholične glasbe, čudovite pokrajine, mile klime, je dežela kontrastov, katera na obiskovalcih pusti nepozabne vtise. Dežela, ki na robu Evrope vabi obiskovalce na kozarec dobrega vina, prisluhniti otožne pesmi fada, predstavlja svojo zanimivo zgodovino in še mnogo več. Strme morske pečine, divjanje Atlantika in čudovite zlatorumene peščene plaže, gorske vasice vabijo obiskovalce iz vsega sveta.

ZASANJANA DEŽELA MELANHOLIČNE GLASBE

Na Portugalskem so še danes nepozabne pesmi Fada, katere so v času odhajajočih mornarjev mlada dekleta pela v slovo. Pesmi so otožne, saj dekleta niso vedela, če se bodo njihovi mornarji še kdaj vrnili. Pomorstvo je v tej deželi igralo zelo pomembno vlogo v življenju domačinov, saj jo objeda dolga atlantska obala s cvetočimi pristanišči. V Portugalcih se skriva latinska strast, družabnost, gostoljubnost hkrati pa tudi globoko zakoreninjena otožnost, katero so vzbudili predvsem odhajajoči mornarji in mnogi izmed njih se nikoli več niso vrnili.  Je pa kljub temo to dežela prijaznih ljudi, z eno nogo v evropski sedanjosti, z drugo pa v bleščeči preteklosti zlate osvajalske dobe.

V dobi, ko so odkrivali nova ozemlja, je Portugalska imela nekaj časa tudi pomembno vlogo v svetu osvajanj novega ozemlja. Kratek čas je bila v zgodovini pod oblastjo Špancev, vendar se je iz njihove oblasti osvobodila. Portugalska je bila zadnja zahodnoevropska država, ki je predala svoje kolonije in čezmorska ozemlja. Njena pestra zgodovina in tudi geografski položaj se še danes odražata v njihovem načinu življenja, kulturi ter tudi arhitekturi. Ob vstopu v EU je bila Portugalska poleg Grčije najmanj razvita država. Vendar pa njen razvoj v zadnjih letih strmo narašča. Domačini se danes preživljajo z turizmom, ladjedelništvom, papirno industrijo, tekstilno industrijo, z izdelovanjem tradicionalne keramike, kar danes predstavljajo najpomembnejše gospodarske panoge. Narava jim nudi milo podnebje in tako koristno izkoriščajo plutovce, eukaliptuse, vinsko trto, oljke in zelenjavnice. Pomemben vir prehrane pa predstavljajo tudi ovčereja in ribištvo. Domačini so ponosni na svojo zgodovino, lego ter na splošno na svojo deželo in se mnogi radi pohvalijo, da prihajajo iz dežele velikih odkritij. Povedo pa tudi radi, da je fado, njihova tradicionalna glasba sestavina njihovega življenja in del kulture. Je glasba, ki predstavlja njihov način življenja v zgodovini in je še danes močno povezana z njimi. Fade so pisali najpomebnejši portugalski pesniki, zato je to zelo kulturna glasba. Fado bi lahko poimenovali tudi otožne portugalske pesmi, katere pa poznajo dve različici. Obe se imenujeta po mestih, Lizboni in Coimbri. Lizbonski slog je najbolj priljubljen, coimbrski pa velja za bolj izbranega. Navada je, da se fadu v Lisboni ploska, v Coimbri pa izražajo navdušenje nad fadom tako, da pokašljujejo. Znana izvajalka fado glasbe Mariza je dejala, da je fado glasba, s katero ob kozarcu rdečega vina delimo svoja življenja.

PORTUGALSKA, DEŽELA POD VPLIVOM VERE

Portugalska družba je še iz zgodovine pod močnim vplivom katoliške vere. Sledove katoliških vrednot lahko zaznamo v vsakdanjem življenju domačinov, katere se kažejo predvsem v pripadnosti družini, v odnosu mlajše generacije do starejše, celotne družbe do načel vere. Domačini se držijo določenih pravil vere, med katerimi se najbolj izpostavlja konzervativno mišljenje o splavu ter istospolni usmerjenosti. Seveda pa se mišljenje spreminja pri mlajših, predvsem študentih, kateri skozi šolanje pridobivajo drugačno gledanje na svet in temu neposredno tudi na vero in imajo običajno manjšo povezavo s samo religijo.

V miselnosti starejših ljudi, predvsem tistih iz podeželja pa je še vedno močno navzoča vera, predvsem pa povezanost z Fatimo. Fatima je za vernike še vedno cilj vsakoletnega romanja. Pot v to romarsko središče se zdi kot pot nasprotij. Gre za majhno, revno vas, ki pa si jo je Bog očitno izbral, da z njo pokaže svetu nekaj velikega. To pa ni edino nasprotje, temveč lahko na tem področju opazimo vas ležečo na planoti, katera se dviga iz ravnine ter polja in vinograde v ravnini, pobočja pa prehajajo v golo, kamnito podlago. Tod pot vodi v Fatimo, romanje k veličastni baziliki.

Zgodba o nastanku pa je čisto preprosta in glavne vloge v njej pripadajo trem otrokom. To so pastirji 10-letna Lucija, 9-letni Frančišek in 6-letna Hiacinta. Nekoč so pasli živino na velikem pašniku. Na njem se je bohotil velik, košat hrast. Med vejami pa so otroci tistega dne zagledali lepo mlado Gospo, katera je v rokah držala rožni venec. Za tem so gospo videli še dvakrat. Naročila jim je, naj se tod sezida svetišče, v katerem bodo ljudje prejemali številne milosti. Povedala pa je tudi, da bo iz hrastovih korenin kmalu začel izvirati zdravilni studenec. Oblast otrokom ni verjela, vse dokler se na tem mestu pod hrastovimi vejami ni prikazal čisti studenec. Za izsušeno fatimsko planoto je bilo to precej nenavadno. Tako so se začela romanja v Fatimo, kjer so kasneje zgradili veličastne verske objekte.

ZGODOVINSKA MESTA

Na Portugalskem je moč zaznati velik vpliv kmečkega podeželja, saj je dežela še iz zgodovine močne povezana z kmetijstvom. Na drugi strani pa so tu prav posebna mesta. Gre za stara zgodovinska mesta, na katerih je starodaven način življenja in kultura pustila velik vpliv. Običajno so ta mesta močno naseljena in najpogosteje jih najdemo vzdolž Portugalske obale. Prav vsako od teh mest skriva svoje čare, prikazuje svojevrstno zgodovino in prikupne domačine, kateri prevzamejo prav vsakega obiskovalca.  Poleg posebnega utripa prav vsakega izmed starodavnih mest je tu in tam še moč najti tudi ostanke iz rimskega obdobja.

Mesto Coimbra je potrebno še posebej izpostaviti, saj gre za prvo mesto na Portugalskem, v katerem so se pojavile prve šole in tudi danes je to najpomembnejše univerzitetno mesto. Mesto se najbolj splača obiskati peš, saj se le tako lahko podate v ozke, zavite, ponekod tudi strme ulice. Na vrhu v predelu univerz pa se razprostira lep pogled na samo mesto in okolico.

Glavno mesto Portugalske Lizbona ima prav tako poseben čar. Ne samo zato, ker je to glavno mesto, ampak tudi tega je močno zaznala zgodovina. Ravno od tukaj so se v svet podajali največji raziskovalci in osvajalci v starih časih mornarjev. Iz zgodovine so tukaj ostale razne stavbe, v katerih se prepletajo različni slogi, od gotskega, baročnega, romantičnega in vse do modernističnega. To najtoplejšo evropsko prestolnico so v davni zgodovini ustvarili Grki in Feničani. Kot večina glavnih in poznanih mest ima tudi ta legendo, katera pravi da je tu prvič pristal Odisej, vendar pa arheologi trdijo, da je bila Lizbona ustanovljena že 5000 let pr. n. št.

Z razvojem pa seveda vsa mesta počasi pridobivajo nove podobe s sodobnimi urbanističnimi stili. V pomembnejših mestih že organizirajo pomembne kongrese, gostijo razne znanstvenike, izvajajo kulturne dogodke itd. Razvoj države se strmo vzpenja, kar lahko potrdijo z vedno več izobraženega kadra z znanjem tujih jezikov, računalništva in mnogih ostalih sodobnih vsebin. Kljub hitremu razvoju in vsem napredkom pa v srcu Portugalcev še vedno živi del njihove ponosne zgodovine z otožnim fadom.

ATLANTSKA OBALA

Dežela je ponosna na svojo dolgo atlantsko obalo, katera zajema veliki del države. Še danes se radi pohvalijo tudi z zgodovinskimi ter tudi modernejšimi pristanišči vzdolž celotne obale. Ravno zaradi dolge obale, je pomorstvo tako v zgodovini kot tudi danes igralo zelo pomembno vlogo v njihovem življenju.

Pokrajina v notranjosti pa je precej raznolika in predvsem na severnem predelu s številnimi planotami ugodna za kmetijstvo. Južni del dežele je bolj raven z toplejšim podnebjem in za kmetijsko obdelovanje zemlje manj ugoden. Obala je danes najpogosteje izkoriščena v turistične namene, saj je precej kamnita. Najbolj privlačne plaže za turiste pa se nahajajo na jugu v predelu Algarve.  Mnogi domačini pravijo, da Algarve ni prava Portugalska, saj po njihovem mnenju se tako arhitektura, prehrana, imena krajev, lokalna narečja kot sama kultura prebivalstva ne ujema z preostalim delom države. V zgodovini je bil velik mavrski vpliv ta na predel, kateri je po kulturi drugače zaznamoval tamkajšnje prebivalstvo.

Za mnoge prebivalce srednje Evrope je Portugalska skoraj tako odmaknjena kot dežela onkraj Atlantika. To je seveda predsodek, saj ta dežela na skrajnem zahodu celine v resnici sploh ni tako daleč. Razen glavnih turističnih točk je dežela relativno malo obiskana, kar pa pomeni, da imajo popotniki na voljo neomejene možnosti za odkrivanje lepot dežele in njenih ljudi.

Kanada - ALBERTA

ALBERTA

Alberta je provinca Kanade z najbolj ekstremnimi razlikami v pokrajini. Na eni strani neskončne ravnine, na drugi visoke gore. Meja med njimi pa je zelo majhna.

Potovanje po Alberti ni bilo ravno načrtovano, saj smo se jaz in dve babici odločile za potovanje po Britanski Kolumbiji. A, ker je čas dopuščal, smo se podale še v sosednjo provinco, Alberto, katera velja za četrto najbolj naseljeno v Kanadi. Presenečene nad lepotami za nas do takrat povsem neznane dežele.

POKRAJINA KONTRASTOV

Ko smo prečile mejo med Britansko Kolumbijo ter Alberto nismo imele občutka, da smo v kakšni drugi pokrajini. Nadaljevale so se lepote neokrnjene narave, visokih gora, premnogih jezer turkizne barve, dolin, po katerih se vijejo reke ter potoki. Ustavljale smo se na točkah z lepimi razgledi ter uživale v čudoviti naravi. Le redko smo srečale kakšnega domačina, tu in tam kakšnega turista. Ta samota v tem delu sveta daje še posebni čar in prav nikoli se nismo počutile osamljene, četudi smo bile pogosto daleč od signala za telefon. Signal za telefon je namreč samo v večjih krajih in v turističnih centrih. Z najetim avtomobilom smo prevozile mnoge prelaze, doline, nacionalne parke, a v kar precej kratkem času se nam je okolica povsem spremenila. Iz avtomobila nismo več opazovale visokih vršacev, ampak neskončno ravnino. V zelo kratkem času smo se spustile iz visokih gora in začela nas je obdajati ravnina z izredno razvitimi kmetijskimi površinami. Nekaj časa smo za seboj še videle visoke gore, katere pa so počasi izginjale in tako smo na vse strani videle le ravnino. Tudi ravnina nas je pozitivno presenetila, saj tega nismo vajeni, da na vse strani vidiš samo ravnino z lepo urejenimi kmetijskimi površinami. Tu in tam monotonost prekrižajo stare zapuščene kočije, hlevi, stoji, bale in pa mesto s stolpnicami. Da je to dežela kontrastov, kar se tiče pokrajine, na to kažeta že najvišja in najnižja točka, 3747 m najvišji vrh ter s 152 metri najnižja točka.

MESTO S STOLPNICAMI V NESKONČNI RAVNINI

Največje presenečenje v tej neskončni ravnini pa je bilo danes menda najhitreje rastoče mesto v Kanadi, imenovano Calgary. Sicer je največje mesto Alberte Edmonton, a po priljubljenosti za preselitev prednjači Calgary.  Mesto se nahaja približno 280 km južneje od glavnega mesta Edmontona. Okolica mesta Calgary je izredno kmetijsko razvita, kjer prevladujejo velike farme. Večina prebivalcev živi v mestu, podeželje je namenjeno kmetijstvu. Iz neskončne ravnine smo ponovno doživele presenečenje, pogled na visoke stolpnice. Izredno lepo urejeno mesto ima strnjene stolpnice v centru ter lepo urejene, polne zelenja ulice, raztegnjene okoli strogega centra. Da smo mogočnost mesta lahko lažje doživele, smo se podale z dvigalom na razgledni stolp in tako videle vse te mogočne stolpnice in pa celo tisto neskončno ravnino v okolici.

NESKONČNE RAVNINE V PRID KMETIJSTVU

Natančna urejenost prav vsakega dela ravnine kaže na to, da je tamkaj kmetijstvo izredno razvito. Na to kažejo že podatki, da imajo v provinci kar okoli tri milijone glav živine. Skoraj polovica vse kanadske govedi se goji v Alberti. Od govedi pa ne gojijo le nam poznanih živali, temveč tudi bizone. Niso pa zanemarljive tudi reje drobnice. Svoj delež prispeva tudi pridelovanje pšenice in oljne repice. Zaradi podnebja pa se pogosto pojavlja problem s sušo, kar rešujejo z namakanji. Alberta velja za eno uspešnejših področij Kanade, saj poleg zgoraj omenjenih kmetijskih panog proizvedejo tudi veliko medu. Provinca je namreč vodilna v čebelarstvu na področju celotne Kanade. Severni del province pa je porasel z gozdovi, katere prav tako v prid izkoriščajo. Industrija časopisnega papirja je razvita prav v tem delu.

Alberta je provinca, v kateri si lahko prav vsak obiskovalec najde kaj zase. Pokrajina nudi tako od smučanja, hribolazenja, pohodništva do profesionalnih športnih prireditev, pod kar spadajo najbolj opevane Olimpijske igre itd. Sicer to ni pokrajina z znamenitimi zgodovinskimi stavbami, je pa moč videti ostanke nekdaj živečih indijancev. Nacionalni parki pa so tisti, kateri privabijo največ turistov.

Sirija - DEŽELA KULTURNE ZGODOVINE IN ROJSTVA CIVILIZACIJ

Dežela kulturne zgodovine in rojstva civilizacij – Sirija

Bližnji vzhod je bil od vedno vir navdiha in idej. Ta prav poseben svet je magnet za obiskovalce, med katerimi se najdejo tudi takšni, ki jih današnji nemir v državi ne ustavi.

Sirska arabska republika ali Sirija je obmorska država, ki na zahodu meji na Sredozemsko morje, na Libanon in na Izrael, na jugu na Jordanijo, na vzhodu na Irak, ter na severu na Turčijo. Glavno mesto Sirije je Damask.

Najprimernejši čas za obisk te bližnjevzhodne države je pomlad (od marca do maja) ali jesen (od septembra do novembra), ko temperature niso previsoke. Če pa deželo obiščete poleti, vas moram opozoriti, da so tam poletja zelo vroča (na obali lahko tudi zelo vlažno, v notranjosti pa suho). Zime pa so ponavadi bolj deževne in oblačne. Potovanje po deželi je najbolje z javnimi prevozi, manj z najetim avtomobilo zaradi neupoštevanja cestnih predpisov in pogosto slabih cest.

UGODNO PO SIRIJI

Če potujete v lastni organizaciji, si lahko potovanje organizirate tako, da je le to ugodno. Letalske karte iz Evrope so precej ugodne. Tudi prevoz znotraj države je zelo dobro urejen in ugoden. Tudi domačini najpogosteje potujejo z javnim prevozom. Najcenejši so mali avtobusi, ki jim pravijo tudi hophop. Nenavadno ime so dobili zaradi dotrajanih vozil, ki na cestah pogosto poskakujejo prek grbin in lukenj. Naporna vožnja se pogosto sprevrže v pravo družabno srečanje. Zaželjeno je poznavanje osnov arabske pisave, da boste lahko vedeli kam kateri avtobus pelje, saj so pogosto napisi samo v njihovem jeziku. V mestih pa so najpogostejši prevoz taksiji – vsi so rumene barve. Pred vsako vožnjo z taksijem se obvezno zmenite za ceno. 

Tudi za prenočišča je dobro poskrbljeno. Cena sobe se začne okoli 4-5$ na osebo (v Damasku morda nekaj več). Na podeželju pa se tudi pogosto zgodi, da vas bodo domačini kar povabili k sebi domov, seveda brez doplačila.  

Prehrana v Siriji je klasična turško-arabska, bogata z mesom in zelenjavo. Prav tako je hrana za naše razmere ugodna, še najbolj pa na tržnicah. Najpogosteje prodajajo kebabe, pečene piške, riž itd. Obvezno poskusite tudi kakšno sladico in pečen kruh.

KODEKS OBNAŠANJA IN JEZUSOV JEZIK

V tej državi je zelo pomemben tudi kodeks oblačenja, saj so izjemno verni. Kot v vseh mošejah na svetu, morajo biti tudi tukaj ženske pokrite. V Damasku se neprestano kontrolira, da se ne bi kakšna odkrila.

Če boste želeli zvečer ven, vas moram razočarati, saj je po 23 uri več ali manj vse zaprto. Pojavi pa se veliko ilegalnih prodajalcev. Izplača se vam v kakšen lokal, kjer lahko spijete čaj ter kadite iz vodne pipe.

V Damasku se je vse od začetka krščanske dobe ohranila ena večjih krščanskih skupnosti v Siriji. Kristjani sestavljajo 13 odstotkov vsega prebivalstva in so med drugim pripomogli k širjenju evropske miselnosti v deželi. V treh izmed manjših gorskih vasic se je do danes ohranil jezik armejščina ali Jezusov jezik, kot mu pravijo nekateri. V teh vasicah imenovanih Džabadinu, Nadžafi in v Maaluli pa ta jezik uporabljajo le še najstarejši prebivalci. Aramejščina se je uporabljala nekje od šestega stoletja pred našim štetjem v Iranu, Anatoliji, Siriji, Palestini in celo v Egiptu. S prihodom Grkov na Bližnji vzhod pa je aramejščino začela izpodrivati grščina, dokončno pa je začela izginjati potem, ko so področje zavzeli Arabci. Sirski lingvisti si seveda na moč prizadevajo ohraniti aramejščino, ki se ohranja le z ustnim izročilom. V tem jeziku namreč ni ohranjene nobene literature, saj so zadnje zapise uničili Francozi, nekdanji kolonialni gospodarji Sirije.

ZGODOVINSKA PRESTOLNICA

Glavno mesto Sirije Damask je eno najstarejših mest na svetu. Mesto je polno zgodovinskih znamenitosti, sploh v centru, kjer vzbuja pozornost Umajdanska mošeja, kjer hranijo eno največjih svetovnih zgodovinskih zanimivosti, glavo svetega Janeza Krstinka. Seveda pa je v mestu tudi modernejši predel, kjer so umaknili oziroma zakrili čudovite stare stavbe in jih nadomestili z raznimi izložbami. Posebnost trgovin je v tem, da so praviloma porazdeljene na moški in ženski del. To izgleda tako, da so v eni ulici trgovine z samo ženskimi oblačili, v drugi pa samo z moškimi. Pri prodaji oblačil pa so najzanimivejši krojači, kateri še danes delajo s šivalnim strojem, kot nekoč. Nedaleč proč pa je tudi tržnica z pisanimi stojnicami. Velikanska Hamadova tržnica je en sam neskončen labirint bogato obloženih pisanih stojnic, ki te zlahka premamijo z raznovrstnim blagom, začimbami, dišavami  in rokodelskimi izdelki. Lahko vam zmešajo še tako novejši parfum, prodajo zlat in srebrn nakit, tudi šahovnice z figurami so pogoste. K sreči pa trgovci niso preveč vsiljivi, morda tudi zato, ker tržnico obišče razmeroma malo turistov iz Evrope ali Amerike in jim to še ni tako poznano.

Omembe vredno je tudi mesto Alepp, katero se nahaja nedaleč proč od meje s Turčijo. Mesto se ponaša z zanimivimi muzeji, slikovito utrdbo, zelenimi parki in številnimi lokali.

DRAGA ŽENITEV

Sirija je sicer dokaj razvita država, a kljub temu so povprečni zaslužki nizki. To je glavni povod, da si mnogi želijo zaposlitve pri njihovih sosedih, kjer so plače neprimerno boljše. Standar v deželi je dokaj nizek, ljudje si le z težavo prihranijo za hišo, stanovanje ali nov avtomobil. Ravno pomanjkanje denarja je razlog, da se še danes mnogi prevažajo naokoli v več desetletij starih limuzinah. Tako da dežela osreči marsikaterega ljubitelja starodobnih vozil. Za razliko od mnogih ostalih dežel, je v Siriji ženitve precej draga reč. To jim predstavlja takšen strošek, da se mnogi moški ženijo dokaj pozno. Četudi je dovoljno imeti več žena, se zaradi stroškov veči odloči samo za eno.

Mnogi menijo, da je potovanje v deželo sredi Bližnjega vzhoda nevarno početje, kar pa vsekakor ni. Še vedno obstajajo kotički, ko se lahko umaknete predelom, kjer potekajo nemiri in se naužijete Sirskih lepot. In tudi gostoljubnost velja za staro arabsko tradicijo, katere ste lahko še posebej deležni, če se podate med domačine.