četrtek, 04. september 2014

Avstralija - SAMA PO AVSTRALIJI



Na enomesečno potovanje po deželi prijaznih ljudi, deželi svetovljanskih mest, katera se prepletajo z nepojemljivimi lepotami narave – Avstraliji, sem se konec meseca aprila podala sama. Na rdečem kontinentu, kakor z drugimi besedami poimenujejo Avstralijo, sem si plan potovanja zastavljala sprotno, na sami poti. Predhodno sem si preko znancev poiskala kontakte slovencev v Avstraliji in tako so me tamkajšnji slovenci gostili v Sidneyu in Melbournu. Zaradi domotožja po domači domovini, so me še posebej lepo sprejeli ter me že ob prihodu v Sydney najprej odpeljali na slovensko mašo. Z njimi sem doživela tudi ogleda dvanajstih apostolov in zelo lepe znane ceste ob oceanu, ogledali smo si enega izmed največjih akvarijev sveta, zgodovinsko mestece Sovereing Hill, kjer smo se vrnili v čas iskalcev zlata, z njimi sem se povzpela na najvišjo razgledno stolpnico, kjer sem lahko občutila mogočnost mesta Melbourn ter povabili so me tudi na posebno večerjo, kjer sem poskusila kenguruja na tri načine in ugotovila, da je bilo to najbolj okusno meso od vseh, ki sem jih kdaj poskusila. Kljub prijazni pogostitvi pa sem si želela prepotovati še večji del Avstralije in si pot načrtovati sama.  



VELIKE RAZDALJE AVSTRALIJE
Po premisleku o nadaljevanju potovanja sem se odločila za veliko krožno potovanje. Nepopisne razdalje sem premagovala z vlakom, avtobusom, letalom ter celo z avtoštopom. Že samo potovanje iz mesta Adelide do osrčja Avstralije, mesta Alice Springs je trajalo 24 ur in pravtako 24 ur iz osrčja dalje do severa, do tropskega predela Avstralije. Ob premagovanju velikih razdalj sem doživljala tudi različna podnebja, tako od suhih ter do 45 stopinj vročih predelov, do tropskih vlažnih in hladnejših, kjer je glede na njihov letni čas bila zima. O nevarnostih, ki bi mi lahko pretile na sami poti niti nisem razmišljala, bila sem sama, včasih tudi daleč proč od večjih mest, daleč proč od signala za telefon in ob neugodnih povezavah javnega prevoza sem se dvakrat na pot podala kar z avtoštopom. Ob tem se imela srečo ali nesrečo, oboje krat sta me na štop pobrala aburigina. Čeprav prvi priseljenci veljajo mnogokrat za nevarne, sem jaz imela z njimi dobre izkušnje, sploh pa je bilo zame zanimivo bližnje srečanje z njimi. Mnogi izmed njih se pogosto podajajo v alkohol, se zadržujejo v sencah pod drevesih in ne počnejo ničesar. Njihova zgodovina je kruta, saj ko so na njihovo ozemlje stopili beli ljudje, so jih zaradi njihovega povsem drugačnega razmišljala pobijali. Oni namreč niso poznali občutka, da je nekaj njihovo, vendar so bili mnenja, da je zemlja nikogaršnja in tako z njo povezano tudi vse ostalo.

NEVARNOSTI NA POTOVANJU
Poleg možnih nevarnosti povezanih z nasilnostjo aburiginov, kateri zaradi preveč alkohola znajo biti nasilni, v Avstraliji na ljudi prežijo še mnoge ostale nevarnosti. Tako sem kmalu tudi sama ugotovila, da je sonce na tem predelu še kako nevarno, saj me je v kratkem popoldanskem kopanju tako opeklo, da sem se od enega sončenja kar dvakrat olupila in imela dvakrat mehurje. Sicer pa je Avstralija najbolj znana kar se nevarnosti tiče, da ima na svojem ozemlju največje število nevarnih živali na svetu. Nekaj sem jih tudi sama srečala na organiziranih izletih ali pa tudi na samih sprehodih. Doživela sem bližnje srečanje več vrst kač, kuščarjev, krokodilov, kateri so me še posebej presenetili, ker se iz reke za hrano dvignejo vse do zadnjih nog. Mnoge avstraljske plaže so prazne predvsem zaradi morskih psov, morskih krokodilov in po vrh vsega še morskih kač. Za kopanje pa imajo posebej varovane plaže, tako da iz dna do gladine morja napnejo zaščitno mrežo. Morda za mnoge nenavadno, ampak nevarni so lahko tudi kenguruji, sploh pa radi ljudi napadajo tisti v farmah, ki jih gojijo za meso.



ČUDESA RDEČEGA KONTINETA
Rdeči kontinent se imenuje zato, ker je notranojst dežele takorekoč rdeče barve. Pesek ter skale izgledajo rdečkaste barve, pravtako pa čudežne skale Uluru in Kata Tjuta, za katere še danes ne vedo pravega nastanka.  Rdečo barvo pa popestrijo slana jezera, od katerih je zaradi 45 stopinj ostala samo sol.
Zelo nenavadno se mi je zdelo, ko smo na daljši vožnji po osrčju dežele z avtobusom vsake toliko časa povozili kakšnega kenguruja, vendar se na zato posebej urejenih avtobusih ne pozna ničesar. Poleg kengurujev pa v naravi živijo tudi kamele, katere so za razliko od kengurujev malo bolj pazljive. Sploh pa je bilo nenavadno, ko se nasproti po cesti pripelje “cestni vlak”, tovornjak s kar petimi prikolicami.
Avtraljske manjše reke na severu ter tudi slapovi so pogosto privlačnost za kopanje turistov, seveda dokler da se ne pridruži kakšna kača ali kuščar in ravo to sem doživela tudi sama.
Dežela pa slovi tudi po izredno dobrih vinih, katera so po okusu razlikujejo od naših, saj vsebujejo precej več sladkorja zaradi vročega podnebja.




Po najmanjšem kontinentu, šesti največji državi sveta in edini državi, ki v celoti zajema celotni continent, katera zajema velika čudesa sveta, sneg, led, vročino, sušo, tropske kraje, največje število ovac na svetu, ogromne termitnjake, prečudovite koralne grebene, nenavadne živali, olimpijske igre, Sydneysko opero in še mnogo več, sem doživela enkratno potovanje, kateremu ni enakega…








Ni komentarjev:

Objavite komentar