četrtek, 04. september 2014

Belorusija - VRNITEV V PRETEKLOST

NA MEJNEM PREHODU
Prvi vtis ob prihodu na Belorusko mejo je bil, kot da bi se vrnila vsaj petdeset let nazaj. V življenje, o katerem so mi razlagali starši ter stari starši. Tisto, ko je še bilo potrebno po več ur čakati na mejah, ko je bilo tako rekoč vse po domače, ko se prav nikomer nikamor ni mudilo. In točno tako je bilo na Beloruski meji. Tudi vsi ljudje, ki so tam čakali, so vajeni tega in prav vsi so dajali vtis, da je pa to čakanje nekaj povsem običajnega. Jaz pa sem se tam prikazala skupaj s svojo babico. Bili sva redki tujki, pa še precej nenavadni za njih. Mnogi so se ozirali za nama, ko so videli nepoznane avtomobilske tablice ter nato še bolj nenavadni popotnici. Tudi policistom ter carinikom ni bilo vse povsem jasno. To je še posebej potrdil eden izmed policistov, kateri je vrgel ježa, dolg ozek trak z ostrimi konicami pred najin avto. Takoj sem se počutila, kot da sva sumljivi za nekaj in da slučajno ne bi zbežali, so se raje pred tem zaščitili. Na konec koncev se vprašaš, kdo pa bi si želel zbežati v to državo ter tam ostati, ko pa ti že na mejnem prehodu dajo veliko vedeti o tem, da so povsem drugačni. Cariniki ter policisti na meji so delovali precej nezaupljivi do tujcev, nedostopni, precej hladni, kot bi bili nekako jezni na nas, da kaj sploh delamo tam… Po vrh vsega pa se še zmeniti ni dalo skoraj nič. Dvakrat sem morala nekaj plačati, enkrat sem uspela zvedeti, da je šlo za nekakšno zavarovanje, za drugo plačilo pa, če se ne motim je bila cestnina. Zavarovanje je zneslo 2€ na osebo, cestnina pa 5€ na vato. Sicer so bile cene nizke, listki, ki sem jih za to prejela pa vsi samo v cirilici. Po večurni proceduri na mejnem prehodu, sva končno uspeli nadaljevati potovanje. Prvi vtis o domačinih je bil dokaj negativen, a čez celotno potovanje so me tisti živeči na podeželju prepričali v drugačno mišljenje.

OD BRESTA DO MINSKA
Avtocesta ali kot bi lahko to cesto poimenovala še drugače, lepa, normalna in z navigacijo pokrita cesta je od najinih prepotovanih bila le ta glavna cesta od Bresta do Minska. Malo po prečenju meje sva prispeli v mesto Brest, kjer me je najprej presenetila slaba pokritost z navigacijo. Kar kmalu pa sem ugotovila, da je pokrita le glavna cesta ter nekaj malega stranskih, a še te samo ob in v večjih mestih. Tako sva se morali orientirati kot nekoč, s pomočjo zemljevida, spraševanj, občutka. Ja, spraševanja…to je bilo tudi precej posebno, saj večina domačinov ne zna tujih jezikov… Še dobro, da ima njihov jezik nekaj podobnih besed našim in ko je sila, se vedno da zmeniti. Vožnja od Bresta do Minska je enolična, postane vmes celo dolgočasna, saj je cesta na videz neskončno dolga, gneče ni nikjer, radarjev pa ogromno. Vsake nekaj kilometrov stoji stacionarni radar, vsake toliko pa se kje pojavi tudi policijska kontrola. Ob cesti se narava skorajda ne spremeni. Nekaj časa so borovi gozdovi, kateri se nato spremenijo v brezove gozdove, vmes je mnogo jezer ter močvirij. Napisi so skoraj vsi samo v cirilici, tako da če le te ne obvladate, zgleda kot da potujete po deželi, kjer ni smerokazov. Bencinske črpalke pa so precej pogoste, navade na njih pa niso povsem iste. Na nekaterih vam obvezno natočijo gorivo oni, medtem ko si morate na nekaterih sami. Običajno pa je tako, da morate najprej stopiti do manjše kolibice ter skozi majhno odprtino v steklenem okencu vnaprej plačati. Vedno znova mi je to delalo probleme, saj nisem vedela, koliko plačati, da bo tank poln. Poleg tega sem tukaj imela tudi problem z komunikacijo in na začetku še z njihovim denarjem. Vreden je izredno malo in ob menjavi že samo 100€ sem dobila cev kup papirnatega denarja. Kovancev pa nimajo. Najbolj pozitivno pa me je presenetila cena goriva, saj je le ta za več kot polovico ugodnejša od naše.


 
POTOVANJE PO PODEŽELJU
Kar težko je dojeti razliko med mestom in podeželjem. Mesta se izredno hitro razvijajo, podeželje pa zaostaja daleč zadaj. Najhitreje rastoče mesto je vsekakor glavno mesto Minsk. Neverjetno veliko novih zgradb, predvsem stanovanjskih blokov. Center pa je seveda prav tako lepo urejen. Domačini v mestih delujejo povsem običajni, kot v vseh ostalih Evropskih prestolnicah. Podeželje pa je v velikem nasprotju temu. Vožnja naokoli po tistih majhnih vasicah naju je kar precej utrudila. Ko sem prvič zapeljala na takšno stransko cesto, sem se ustavila ter pogledala, ali naj sploh peljem naprej ali bom poškodovala avto. Pogoste so makadamske ceste z veliko luknjami, pa tudi tiste asfaltirane niso brez njih. Majhne vasice sestavljajo lesene pisane hiške, nekatere lepo urejene, druge v propadajočem stanju. A ne glede na vse v večini teh hišk še danes živijo domačini. Stare ženičke posedajo na lesenih klopcah pred hiškami in ob strani naslanjajo lesene palice za pomoč pri hoji, za katere se vidi da so vzete kar iz bližnjega gozda. Prav vsi domačini na podeželju pa si tudi radovedno ogledujejo mimo vozeča vozila, sploh pa nas tujce. Ponovno sva bili z babico atrakcija za njih. Videti je bilo, da večina ni poznala najine registerske tablice na avtomobilu. Počasi sva se premikali z avtom skozi makadamske ulice polne lukenj ter radovedno opazovali njihov način življenja. Oni pa so prav tako opazovali naju, a sam od sebe pristopl ni nihče. Ko pa sem želela pridobiti kakšno informacijo in sem sama pristopila do njih pa so prav vsi sodelovali. Niti enkrat se mi ni zgodilo, da kdo od domačinov ne bi želel pomagati pri nasvetih. Problem se je pojavil le pri sporazumevanju, a kot že omenjeno, ko je sila, se da vse dogovoriti. Ob stikih z domačini na podeželju,  sem prišla do spoznanja, da so to zelo prijazni, zadovoljni in sproščeni ljudje. Le sami ne dostopijo do tujcev, ko pa vi želite do njih, se odprejo in nas z veseljem sprejmejo.


POSEBNOSTI RAVNINSKE DEŽELE
Belorusija ima tako ravno pokrajino, da le ta deluje na videz neskončna. Po več urah vožnje se pokrajina skoraj da ne spremeni. Ali so ob cesti smreke, breze, močvirja, urejene njive ali pa pašniki. Le tu in tam se pojavi kakšna vasica. Na avtocesti se redno srečuje kamione, kateri prevažajo razno robo iz Rusije ter nekaj avtomobilov, med katerimi je povsem običajen tudi kakšen trabant. Kljub na videz urejeni avtocesti pa je le ta tudi precej nevarna, saj je navada domačinov, da se po njej vozijo z mopedi ter kolesi, redno tam tudi štopajo in na njej se znajdejo tudi kočije. Kar se tiče avtoštopa, je to tam precej popularno, saj se lahko na avtocesti vidi štopati tako mlade kot starejše ljudi, od tistih v kravati do tistih v razcepranih starih oblačilih. Poleg tega pa me je zelo prenesetilo tudi število stacionarnih radarjev, kateri se nahajajo na vsake nekaj kilometrov. Ja, pa tudi za nas nepoznani prometni znaki, trikotnik z črno piko na sredini. Znak predstavlja prehodnika znaka z klicajem, torej nevarnost na cesti. Problem, s katerim se spopada dežela so le močvirja, katerih je ogromno ter nevarni cestni odseki v zimskem času, ko je tam bistveno več vetrovnega vremena. Na to redno opozarjajo obcestni znaki. V neposredni bližini Minska naju je izredno presenetil edini hribček, katerega sva videli na celotnem potovanju. Gre za hribček, kateri je bil ustvarjen umetno z namenom, da je na njem urejeno mini smučišče. Poleg se nahaja nekaj hotelov, tako da velja okoli 300 metrov visok hribček za smučarsko središče Belorusije. V naravi pa bi lahko z malo sreče videli njihovo najbolj znano posebnost, to so prostoživeči bizoni. A žal midve te sreče nisva imeli. Za domačine sicer povsem običajno, za nas pa izredno nenavadno je to, da se na pokopališče pripeljejo z avti. Nekateri celo čisto do svojih grobov. Morda malce predrzno, a sva si tudi sami izbrali takšen ogled njihovih pravoslavnih pokopališč.

Belorusija je država, za katero imaš dejansko občutek, da si se vrnil daleč nazaj v preteklost. Seveda, če si na podeželju, ker mesta so povsem nasprotje temu. Dežela je posebna, drugačna od nam poznane, celoten utrip življenja je drugačen. Domačini so posebni, a prijazni, ceste so od lepih do strah vzbujajočih, pokrajina pa je precej enolična. V vsakem primeru pa je to država, po kateri se da potovati zelo ugodno. Le v njo je malce bolj zahtevno prit zaradi vize, za katero potrebujete vabilo. Glede na to, da je do nje vožnje nekaj ur več kot en dan ter da je že sama pod to tja zanimiva, priporočam to potovanje vsakomur, ki je naveličan sodobnega ponorelega sveta.

Ni komentarjev:

Objavite komentar