četrtek, 04. september 2014

Japonska - SAMA PO JAPONSKI



SAMA PO JAPONSKI 

Japonska je dežela na robu planeta, povsem drugačna, eksotična, zapletena, skrivnostna in lepa… Težko je zajeti vse vtise, saj jih je enostavno mnogo preveč. Delček Japonske sem sama spoznavala v dveh tednih.

 


Za potovanje po Japonski sem se odločila povsem naključnom saj o tem, da bi deželo kdaj obiskala, sploh nisem razmišljala. A ker sem se že drugo leto zapored na pot odpravljala sama, sem izbrala varno državo in tako pomislila tudi na Japonsko. Ko sem uspela rezervirati še ugodne letalsko vozovnico za osemsto evrov, sem že bila z mislimi na poti v zame takrat še zelo skrivnostno deželo. Za potovanje sem namenila dva tedna v avgustu, precej hitro sem potovala iz kraja v kraj, saj sem si želela videti precejšen del Japonske.
Japonska ali Dežela vzhajajočega sonca je država, ki leži ob vzhodni obali Azije. Sestavljena je iz niza velikih otokov s 127,5 milijoni prebivalcev in sodi med največje in najbolj razvite države. Državo sestavljajo štirje glavni otoki, od severa proti jugu so to Hokkaido, Konshu, Šikoku in Kyushu.
Čeprav Japonska zaradi svoje geografske lege deluje povsem odrezana od sveta, ji je zaradi visokih tehnologij ter močne vlade uspelo zagotoviti takšen obseg bruto domačega proizvoda, da jo poznamo kot drugo najbogatejšo državo na svetu. Za tako dober položaj države največ pripomorejo delovne navade Japoncev. Zanimiv podatek je, da na Japonskem vsako leto diplomira dvakrat več inženirjev kot v ZDA, zato je tudi zelo razvita robotika, kar priča, da tam deluje več kot polovica vseh delovnih robotov na svetu.
Zaradi stičišč kontinentalnih in oceanskih plošč ima Japonska precej vulkanov, mnogo še vedno delujočih, mnogo termalnih vrelcev, izpostavljena pa je tudi mnogim potresom. Termalni vrelci so v uporabi že iz zgodovine in danes je to tradicionalni obred, da se namakajo v vroči termalni vodi, katera prihaja iz razpok vulkanskih kamnin.
Najprej moram omeniti še to, da je Japonska znana po tem, da ti bo skoraj vsaka oseba ob vprašanju „Do you speak english?“ odgovorila z „yes, yes“, ob enem pa imaš občutek, da te sprašuje „kateri jezik sploh govoriš?“. Kljub neznanju tujih jezikov so zelo prijazni in ti pomagajo, četudi morajo risati ali kot mi je en gospod pomagal preko treh povezav na podzemni železnici, da mi je tako na eni postaji pokazal kam dalje… Pravtako sem na prvi želežniški postaji v Tokyu debelo gledala v vozovnico, na kateri so bili neki japonski znaki ter številke. Nato mi je očitno po moji vizualni zmedenosti le nekdo pristopil na pomoč ter mi raztolmačil navodila, da na karti piše številka vlaka, ura odhoda, ura prihoda, številka vagona ter številka sedeža in kateri znak kaj pomeni, tako da sem se nato znala orientirati po teh njihovih vozovnicah.



NAJUGIDNEJE Z JAPAN RAIL PASS
Ko sem po kratkem letu iz Benetk do Rima ter nato še po 11 urnem letu iz Rima do Tokya pristala na precej znanem Tokyjškem letališču Narita, sem ugotovila, da so mi izgubili prtljago. Seveda takrat noben ni vedel kje bi se lahko moja prtljaga nahajala, niti niso vedeli, kdaj bo prispela itd., se nisem pustila motiti in že se je začelo moje potovanje po želežniških tirih Japonske z najugodnejšo varjanto potovanja – Japan Rail Pass (45.100 YEN-ov = 335 €)  (http://www.japanrailpass.net/). Japonska je znana tudi po tem, da ti bo skoraj vsaka oseba ob vprašanju „Do you speak english?“ odgovorila z „yes, yes“, ob enem pa imaš občutek, da te sprašuje „kateri jezik sploh govoriš?“. Kljub neznanju tujih jezikov so zelo prijazni in ti pomagajo, četudi morajo risati ali kot mi je en gospod pomagal preko treh povezav na podzemni železnici, da mi je tako na eni postaji pokazal kam dalje… Pravtako sem na prvi želežniški postaji v Tokyu debelo gledala v vozovnico, na kateri so bili neki japonski znaki ter številke. Nato mi je očitno po moji vizualni zmedenosti le nekdo pristopil na pomoč ter mi raztolmačil njihove znake.


Z VLAKOM DO VZNOŽJA GORE FUJI IN Z LAKOSTE COPATI NA VRH
Ko sem po kratkem letu iz Benetk do Rima ter nato še po 11 urnem letu iz Rima do Tokya pristala na precej znanem Tokyjškem letališču Narita, sem ugotovila, da so mi izgubili prtljago. Seveda takrat noben ni vedel kje bi se lahko moja prtljaga nahajala, niti niso vedeli, kdaj bo prispela. Vse, kar sem imela s seboj so bila poletna športna oblačila, torej tričetrt hlače, majica, jakna, pa Lacoste copati in nekaj malega osebne opreme. Nisem se pustila motiti in že se je začelo moje potovanje po želežniških tirih Japonske. Nakar doživiš naslednji šok – na peron z veliko brzino pripelje shinkansen (hitri vlak) in kar naenkrat se v manj kot 5 min zamenja približno 500 potnikov in vlak že tudi odpelje z neverjetno brzino dalje. Kar se tiče cen vlakov na Japonskem je tako, da cena vlaka raste z njegovo hitrostjo. Najcenejša varjanta pa je že zgoraj omenjen Japan Rail pass. Prtljaga pa je prišla dva dni za menoj.
Kot prioriteto sem si za Deželo vzhajajočega sonca določila priti na najvišji vrh – Fuji (3776m), na katerega sem se odpravila že takoj drugi dan. Z vlakom sem se zapeljala do vznožja Fujija, nato del še z avtobusom, od koder pa sem se nato povzpela na vrh njihove svete gore Fuji z Lacoste copati in to še brez nogavic. Fuji je za njih sveta gora, tako da gor hodi kar precej ljudi. Skoraj vsi imajo obute gojzerje, saj se ni povsem enostavno vzpenjati po tem visokem vulkanu, ker pogosto zaradi strnjene lave naletiš kot na neke vrste skale kakor pri nas v Alpah. Tako so torej mene ostali pohodniki gledali pogosto v noge, saj jim ni bila povsem jasna moja obutev. Glede na to, da sem z temi copati izjemno zadovoljna ter da sem z njimi prepotovala že velik del sveta, nisem niti razmišljala, da ne bi uspela z njimi tudi na najvišji vrh Japonske. Tako sem se v mojem običajno precej hitrem tempu podala proti vrhu, saj je bil moj cilj priti na vrh v vsakem primeru in to v čim krajšem možnem času. Tako da se tudi zaradi menda neprimerne obutve za gore nisem pustila motiti. Predviden čas priti na najvišji vrh je 5 ur, ampak meni je uspelo v 3 urah in 15 minut, s tem, da ne morem trditi, da bi ne vem kako hitela. Lacoste copati so se odlično odrezali, kar se tiče vzpona. Pot je na začetku bila lepo urejena, gladka, proti vrhu pa so bila tudi bolj izpostavljena področja, katera je naredila stnjena lava. Tam sem pogosto občutila ostrost skal na podplatih. Sicer pa je vmes med potjo precej postojank, kjer prodajajo pijačo ter nekaj hrane in tako bi se lahko tudi odpočila na prijetnih kočica, če bi bilo prehudo. Ob obisku mnogih izmed teh postojank se lahko pot zavleče tudi na pet ur ali več. Na vrhu vulkana je seveda še več lesenih hišič, kateri prodajajo vse živo, od hrane, pijače, spominčkov itd. Sam vrh pa zgleda kot standardni vulkan z luknjo v srediti, tu in tam pa je še tudi videti kaj snega. Ker je vulkan iz vseh strani enak in ker je bila megla sem se ob sestopu izgubila ter prišla do vznožja na povsem drugi strani kot pa sem šla gor. Ampak glede na to, da na Japonskem vlak vozi do skoraj vsake vasice, povratek na letališče Narita po prtljago ni bil problem. Copate Lacoste pa so se odlično izkazali, odnesla sem jih le z nekaj žulji, kateri so nastali ob povratku iz gore, ko sem z hitrimi koraki zajemala manjše kamenčke.



SAPPORO, OSAKA, NAGOYA…
Naslednji dan sem klicala na letališče, kateri so mi povedali veselo novico, da je iz Italije priletela z naslednjim letom tudi moja prtljaga (torej je ostala že v Italiji). Tako sem nato, ko sem prejela prtljago nadaljevala potovanje proti severu po otoku Honshu do otoka Hokkaido, kjer sem si ogledala večje mesto Sapporo, katero ima kot večina vseh ostalih večjih mest na Japonskem v centru visok razgledni stolp, na katerega se da z manjšim plačilom povzpeti z dvigalom. Poleg tega velikega mesta sem si ogledala še ostala, kot so Nagoya, Kyoto, Hiroshima, Osaka, Tokyio itd. V vseh mestih sem imela predstavo, da izgledajo kot mravljišče, saj je povsod neverjetno veliko ljudi. Poleg navedenih večjih mest sem se seveda podala tudi v naravo v nacionalne parke, kjer sem lahko videla, da ima Japonska na svojem ozemlju tudi zelo lepo naravo.


SPANJE V KOMORAH IN »PLASTIČNA« HRANA
Prenočevala sem v hostlih, ker je to najugodnejša možnost prenočitve (okoli 20 € ali več). Eno noč sem prespala v njihovih tipičnih prenočiščih nižjega sloja – hostel imajo urejen v tem stilu, da lahko turistom pokažejo tudi ta način življenja. Torej, spala sem v nekakšnih komorah, ki izgledajo kot 2 m dolga luknja v steno, v kateri je samo jogi ter tv in lučka. Za prtljago pa sem dobila samo ključ za manjšo omarico na hodniku. Kar se pa tiče ostalih hostov, smo v večini spali na tleh, kakor je na Japonskem navada
Vpliv v njihovo tradicijo pa ima že tudi hrana iz drugih koncev sveta, katera pa še zdaleč ne prevladuje, saj je največ še vedno njihovih tradicionalnih restavracij. Tako je na vsakem vogalu dostopna fast food hrana, kar predstavlja najpogosteje hitre sushi in sashimi restavracije, kjer se dobi hrana za precej malo denarja. Za turiste najboljša varianta naročevanja hrane je po fotografijah, saj imajo skoraj vse restavracije jedilne liste z opisi v njihovih znakih ter fotografije. Poleg tega imajo še nekatere restavracije pravo hrano ali plastično, ki zgleda kot prava prezentirano kar pred vhodom v restavracijo, tako da si lahko gosti že na takšen način izberejo hrano. Seveda pa to ne pomeni, da boste vedno vedeli kaj jeste. Njihovi jedilniki so najpogosteje sestavljeni iz tofuja, riža, morske hrane in seveda sushi, ki je na Japonskem najbolj priljubljena jed.



 
ŠOLSTVO
Še na kratko o šolstvu na Japonskem. Na Japonskem imajo javne ter zasebne šole. Zasevne šole ustvarjajo zasebni podjetniki in podjetja, vendar ne zaradi dobička. Razlogov je več, nekatere univerze ustanovijo zasebno šolo, kjer šolajo svoje bodoče študente, nekateri podjetniki, ki so bili poslovno uspešni odprejo zasbene šole, zato ker je to zanesliva pot do ugleda in slave. Zasebne šole so pri njih način vlaganja dobička, ne pa tudi način za njegovo pridobivanje. Vsi učenci morajo v šolah nositi uniforme. Stari sistem šolstva 6-5-3-3 je zamenjal novi sistem 6-3-3-4, kar pomeni 6 let osnovne šole, 3 leta v visoki šoli za mlajše, 3 leta v visoki šoli za starejše ter 4 leta na univerzi.









Ni komentarjev:

Objavite komentar