petek, 05. september 2014

Mont Blanc - S SMUČMI IZ BELE GORE

BELA GORA

Že nekaj časa je bila moja velika želja smučati iz najvišjega vrha Alp. Vztrajnost in trma sta bila razlog, da sem to tudi izpeljala.


 
Bela gora, kakor tudi pravijo Mont Blancu, je tisti vrh, na katerega se želi povzpeti večina ljubiteljev gora. S svojimi 4807 metri velja za najvišji vrh Alp, nekateri ga ocenjujejo tudi kot najvišjega v Evropi, čeprav je uradno to Ruski vrh Elbrus.

V NEVERJETNEM TEMPU DO CHAMONIXSA IN NA VRH
Zbrala sem ekipo prijateljev, sedem fantov, kateri so se podali z menoj na vzpon na Belo goro. Da smo si zmanjšali stroške, smo si izposodili kombi od Jamarske reševalne službe, kjer aktivno sodelujeva dva on naše ekipe ter se v petek popoldne odpravili na pot proti Franciji. Ker smo prav vsi malce nagnjeni k ekstremizmu, se je že sam začetek poti začel dokaj nenavadno. Da ne bi bili v Franciji slučajno prehitro, smo še v Sloveniji splezali dve smeri ter se proti meji z Italijo podali z nekaj postanki pri prijateljih. Po napornem popoldnevu in večeru smo končno uspeli prečkati mejo ter brez daljših postankov pripotovali v zgodnjih jutranjih urah do Chaminixsa. Brez postankov smo za vožnjo potrebovali dobrih sedem ur. Po napornem potovanju smo si zjutraj le vzeli nekaj časa, da smo se vsaj dve uri odpočili vsak v svoji spalni vreči po tleh naokoli kombija. Za tem pa ogled turističnega mesteca Chamonix in šele popoldne ob pol dveh na zobato železnico ter začetek vzpona šele ob pol treh. Za večino seveda precej nenavadno, a naš cilj je bil povsem drugačen. Prepričani v svoje zmožnosti, smo se odločili, da obiščemo najvišji vrh Alp brez večjih postankov, spanja ter aklimatizacije.



DO TETE ROUSE, LE REFUGE DU GOUTER IN BIVAKA VALLOT
Četudi je bil na začetku plan nas vseh osmih, da bomo smučali iz Bele gore, smo na koncu le trije nesli smuči s seboj. Ostali so si zaradi predvidenega napora, premislili in pustili opremo že doma oziroma v dolini. Najbolj vztrajni trije pa smo zato nosili še toliko težje in upali na odlično smuko. V dobrem tempu smo kar kmalu dosegli prvi sneg in se podali do prve koče. Ker smo kar kmalu ugotovili, da smo zaradi dobrega tempa prehitri in da bi v takšnem primeru bili na vrhu po temi, smo že na prvi koči imeli daljši postanek ter čas za pojedino. Na vročih kamnih smo poležavali, opazovali lepote Alp ter si skuhali juhico in testenine, kar v takšnem trenutku najbolj prija. Nadaljevanje poti pa je postajalo vedno zahtevnejše, saj se je višinska razlika vedno bolj poznala na našem počutju. Do druge koče smo prispeli ob sončnem zahodu in ponovno ugotovili, da smo v tem tempu še vedno prehitri za vrh. Prijazno osebje na koči je nam dovolilo, da smo brezplačno počili na tleh v garderobi ter celo malo zadremali. To nam je zelo koristilo ob vzponu do bivaka, do katerega smo nadaljevali čez tri ure. Sred noči, na srečo ob lepem vremenu, jasnini od lune in zvezd smo se v počasnem tempu podali dalje. Do bivaka je bila pot vedno napornejša, dva iz skupine sta že občutila hude negativne vplive višine. Bolečine v glavi in slabost so se njima stopnjevale z pridobivanjem višine. Seveda se je višina poznala tudi na nas ostalih, predvsem na počasnosti in težjem dihanju. Počitek v bivaku je bil nujen, četudi je bilo v njem zelo mrzlo, smrdelo je po bruhanju ter prav tako iz sanitarij. Bivak zgleda kot eno samo smetišče, a smo ga kljub vsemu vsi izredno veseli, da nam je dal vsaj nekaj zavetja. Odpočili smo se v dobre pol ure ter nadaljevali pot. Eden izmed nas treh, ki smo nosili s seboj smučarsko opremo, se je odločil, da jo pusti pri bivaku, saj je zaradi problemov z višino ugotovil, da ne bo zmožen nesti vse te teže do vrha. Drugi mi je nato predlagal, da jo pustiva tudi midva, a je bila moja želja smučati iz vrha prevelika, da bi jo pustila pod vrhom. Odločila sem se, da jo nesem na sam vrh in na mojo srečo jo je nato nesel tudi on. Verjetno vsi malce zadeti od višine, smo bili nepazljivi in eden od skupine je začel zaostajati.



 
S SMUČMI NA VRH
Greben proti vrhu se mi je zdel vedno zahtevnejši, a ne toliko zaradi strmine temveč višine. Smuči na nahrbtniku ter vsa ostala oprema so me vedno bolj omejevale, a sem korak za korakom, kateri je bil vedno težji le uspela do samega vrha. Vmes sem opazovala tiste, katerim je bil vzpon še mnogo težji kakor meni, kateri so že med potjo bruhali ter kdaj in kdaj je kdo navidezno tudi omagal, a se ponovno pobral in počasi nadaljeval pot. Ko sem dosegla želen vrh, je bil ves trud poplačan z čudovitim razgledom naokoli ter težko pričakovanim sončnim vzhodom, katerega smo dočakali malo pod vrhom. Na vrhu smo se zbrali vsi, razen eden, za katerega takrat še nismo vedeli kje je. Naredili smo nekaj fotografij, čestitali drug drugemu za osvojitev vrha, nakar sva se dva pripravila za spust s smučmi, ostali pa peš nazaj po grebenu.



SMUČANJE IZ VELIČASTNE GORE
Prijatelj se ni ravno strinjal s spustom, a je samo zaradi mene nesel smuči na vrh. Ko pa sva se spustila po strmih pobočjih in naletela na zelo strm in čisto preveč zaledenel del, sem začela z oklevanjem tudi sama. Previdno sem vzela iz nahrbtnika cepin, ga zabila v led ter se v miru ustavila ter na pancarje ponovno nadela dereze. Po le nekaj metrih hoje sva dosegla skoraj idealne razmere za smučat. Spustila sva se po še strmejših pobočjih, med nenavadnimi oblikami ledenih skal, opazovala čudesa narave, se izogibala razpok in upala, da ne naletiva na kakšen plaz. Na srečo sonce tega dela še ni doseglo in tako nama je le bilo prizanešeno. Spust povsem v dolino pa seveda ni bil možen, ker sneg je le v višjih predelih. Tako sva se morala ponovno dvigniti nekaj metrov do poti, kjer sva nadaljevala spust do druge koče ter tam ujela preostalo ekipo. Vsi precej zaskrbljeni, saj so zadnjega člana našli med spustom iz gore, kateri je sicer že nekajkrat obiskal vrh, nikoli do sedaj ni imel probleme, a sedaj je višina nanj vplivala drugače. Nikoli ne veš, kako bo vplivala na tebe, četudi smo za to pojedli mnogo aspirinov in tudi ostalih tablet, katere naj bi pomagale proti višinski bolezni. Onemogel, sam ni zmogel niti hoditi in moč je začel pridobivati z zmanjšanjem višine. Zadnji spust smo z vso njegovo opremo opravili trije na smučeh skoraj do zobate železnice, ostali so do nas kar kmalu prišli peš. Povratek z zobato železnico v dolino ter vožnja v Slovenijo zaradi vsega adrenalina, ki smo ga zaužili ni bil napor prav za nobenega od nas. Vsi ponosni na nove izkušnje, pozitivne in negativne smo že med potjo razmišljali o našem novem podvigu. Morda pa se podamo v jeseni na Elbrus? A kaj, ko enkrat začneš z takšnimi ekstremi…kmalu ne nehaš, dokler ne dosežeš najvišjega.



Ne glede na vse, kar se govori in piše o Beli gori, vredna je spoštovanja, sploh če se iz nje podajate s smučmi. Ob tem je seveda nekaj tveganja, vendar je želja ljubiteljev ekstremizma vedno večja in zato pogosto tvegana. Ker sem vse uspela kot sem si zadala, mi niti za trenutek ni žal, četudi moram priznati, da mi ob spustu pa le ni bilo povsem vseeno, ko sem naletela na še kako zaledenelo strmino…




Ni komentarjev:

Objavite komentar