petek, 05. september 2014

Monaco - DRŽAVA ZA BOGATE

Država za bogate

Kneževina Monako je druga najmanjša država na svetu, a je zaradi svojega bogastva izjemno poznana. 1,95 kvadartnih kilometrov velika država, ki leži na ozkem pasu stisnjenim med Sredozemskim morjem in Francijo na Azurni obali je od Italijanske meje oddaljena komaj 10,6 km. Je najgosteje naseljena država sveta, sestavlja pa jo v večini staro mesto. Med stare stavbe so kasneje pozidali nekaj novejših, v katerih so svoje mesto dobile razne igralnice. Zaradi akutnega pomanjkanja življenjskega prostora se je država v bodoče usmerila k širjenju  svojega ozemlja na morje. Infrastruktura skozi Monako pa je že tako ali tako v večini speljana pod zemljo, med drugim tudi železnica.



Nastanek kneževine Monako

Območje današnjega Monaka so starodavna ljudstva uporabljala za zaklonišče, saj so hribi okoli mesta več kot odlični za ta namen. V 6. stoletju pred našim štetjem je ozemlje današnjega Monaka pripadalo Grčiji, nato so si ga polastili Rimljani, za kratek čas pa tudi Francozi. Ko pa je nato ozemlje prišlo pod okrilje Genove, kot ena od njenih kolonij, so se v Monaku začele spremembe, ki imajo do neke mere še danes vpliva na družbeno in politično  dogajanje v Monaku, zaradi česar lahko rečemo, da so to res pravi začetki moderne zgodovine Monaka. Nekako takrat je nastala prva trdnjava na tem območju. Z njenim obstojem je povezana tudi zgodba o tem, kako je Monako prevzela družina Grimaldo. Ustanovitelj monaške kneževine, Francesco Grimaldi, imenovan tudi Prebrisani, je trdnjavo zavzel v drznem napadu z možmi preoblečenimi v kapucine (ital. Monaco). Leta 1419 je področje današnjega Monaka družina Grimaldi odkupila od Aragonov. Vse do francoske revolucije (1793) je bila kneževina bolj ali manj avtonomna, čeprav je bila s francoskimi kralji v nekakšnem posebnem vazalskem odnosu. Kneževina Monako je bila tudi žrtev mnogih vdorov ter napadov sovražnikov, nazadnje v času druge svetovne vojne, ko so jo najprej okupirali Italijani, po italijanski kapitulaciji pa so v Monako vdrli Nemci. Leta 1993 pa je postala uradna članica Združenih narodov s polnimi glasovnimi pravicami. Med državo Francijo in ustavno monarhijo Monakom obstaja tudi pogodba, v kateri je zapisano, da četudi bi se v bodoče zgodilo, da monarh ne bi imel dediča, bi Monako še naprej ostal neodvisna država. Zahteva ni tako zelo nenavadna, če vemo, da je še do leta 2002 ministrski predsednik Monaka po ustavi moral biti francoski državljan, ki ga je na to mesto sicer imenoval monaški princ, a izmed  kandidatov, ki jih je predlagala francoska vlada. 



Država za bogate

Glavni razlog, da se toliko bogatašev preseljuje v Monako je ugodna davčna politika. Bogastvo države v veliki meri izvira iz igralništva ter tudi turizma. Turizem je mišljen v širšem smislu, kjer prednjači znana dirka Formule 1 za Veliko nagrado Monaka. Na Monaških ulicah je moč videti takšne in drugačne avtomobile raznih bogatašev, avtomobile, katere morda v živo ne bi videli nikjer drugje. Že samo sprehodi skozi ulice so fascinantni, ker je blišč bogatašev viden skoraj za vsakim vogalom. Le ta pa še najbolj preseneti ob obali, kjer je videti mnogo dragih jaht in ostalih plovil. Mnoge jahte izgledajo dobesedno kot vile na morju.
Namesto oblek v izložbah si mnogi raje ogledajo kar avtomobile v izložbah. Od Rolls-Rojce, Bentleye do Jaguarjev in ostale. Visoke apartmajske stavbe v mestu imajo kar pritljično sprejemnico, kjer so noč in dan prisotni receptorji. Na zvoncih ni navedenih imen, le številke. O bogastvu Monaka pa pričajo tudi mnogi dragi butiki, draguljarne, še dražji hoteli in restavracije. Cena menija za večerjo pogosto preseže ceno 1000€. Znano je, da si tam v zadnjem čase kupuje apartmaje tudi veliko bogatih samskih žensk. Menda že skoraj vsak drugi bančni račun v Monaku odpre ženska.




Zaradi velike koncentracije bogastva pa v Monaku veliko dajo na varnost. Zato je varnost pred kriminalom tukaj veliko večja kot v kateri koli drugi državi na svetu. Tako mnogi milijonarji ne samo zaradi ugodnih davkov, ampak tudi varnosti tukaj najdejo svoje zatočišče. Policija neprestano nadzoruje vsak kvadratni meter javnega prostora z kar več kot sto videokamerami. Tako je za morebitno krajo, na primer že samo torbice, policija nepridipravom takoj za petami.


Circuit de Monaco

Circuit de Monaco je cestno dirkališče, ki poteka kar po javnih cestah Monaka. Idejo za dirko Formule 1 po Monaku je prvi predstavil predsednik Monaškega avtomobilskega kluba Anthony Noghes. Tako je po monaških ulicah prva dirka potekala že davnega leta 1929. Mnogi dirkališče poimenuje kar Monte Carlo, ker večji del steze poteka v monaški soseski imenovani Monte Carlo. Dirkališče je še posebej popularno zaradi ozke in valovite narave dirkališča. S tem daje dirkališče prednost bolj talentiranim dirkačem, manj vpliva na končni rezultat pa ima moč njihovih dirkalnikov. Največji iziv na tej dirki predstavlja prehitevanje, saj je steza ozka in precej nevarna. Za tekmovalce je pomembno tudi to, kako se bodo odzvali na bliskovito spremembo osvetlitve cestišča v trenutku, ko zapeljejo v tunel, kjer zaradi spremembe svetlobe in teme pogosto prvi trenutek vidijo precej slabše. Dirkališče v Monaku je težko primerjati z ostalimi dirkališči Formule 1, saj je bistveno bolj nevarno, in prav presenetljivo je, da je dirklišče do sedaj na srečo zahtevalo zgolj eno samo smrtno žrtev. A kljub temu je dirka deloma zaradi svojega zgodovinskega pomena in dejstva, da poteka po ulicah mesta, še vedno trdno usidrana na koledarju dirk Formule 1. Za dirke v Monaku je znano, da je že prvo štartno mesto pomeni pol poti do zmage. Seveda pa o končni zmagi nato odločajo medsebojna trčenja, strategija postankov v boksih in pa morebitne tehnične okvare dirkalnikov. Mnogi se na račun te dirkalne steze radi pošalijo, da je primerljiva z dirkanjem s kolesi po kopalnici ali pa kar s helikopterji po dnevni sobi.  



Monako je država, ob ogledu katere si mnogi zaželijo takšno življenje, kot ga vidijo tam. Blišč bogatašev, dobri avtomobili, jahte, igralnice, drage restavracije, urejenost… A sreča nujno ne izvira iz bogastva. Mnogi bogataši so obsedeni s kopičenjem denarja, s skrbjo, da bo to bogastvo nekega dne izpuhtelo. Mnogo je takšnih, ki živijo v večnem strahu. Mnogo bogatašev enostavno tudi ne more tako svobodno uživati življenja, kot ga lahko uživamo ostali, ker so zaradi svoje slave in bogasta omejeni na zasebnost svojih vil, v javnsti pa se lahko pojavijo le v spremstvu varnostnikov. Torej samo bogastvo ni dovolj za posameznikovo srečo.




Ni komentarjev:

Objavite komentar